ADLEŠIČI – Domači župnik Vinko Guna je 21. novembra praznoval 70. rojstni dan in ponedeljki so navadno njegovi prosti dnevi. V torek na god sv. Cecilije, zavetnice cerkvenih pevcev, pa so mu farani pripravili praznovanje v Domu krajanov. Vinko namreč ni le župnik, ki v cerkvi deluje v prid svojih župljanov, vernikov pa tudi vseh drugih ljudi dobre volje, je tudi prijatelj in znanec, svetovalec in zaupnik, saj se ljudje nanj obrnejo, ko jim je najtežje. In poleg vsega je tudi kmet in ribič, zato je še bolj povezan z ljudmi.
Imejmo se vsi radi!
Prav zato, ker je Vinko tudi in predvsem človek, so po sveti maši svojega župnika pozdravili člani KUD Božo Račič Adlešiči: tamburaška skupina, pevke Kresnice-Predice, oktet Prelo in množica domačinov.
Praznovanje in druženje se je nato nadaljevalo v Domu krajanov, kjer so pregovorno gostoljubne faranke Adlešičev in okoliških vasi pripravile pogostitev za slavljenca in goste. Vidno ganjen župnik Vinko Guna nam je povedal, da je bil zelo vesel in presenečen obenem, saj ni pričakoval take pozornosti. Zato je uporabil besede Janeza Evangelista: »Imejmo se vsi radi!« Nadvse vesel pa je bil darila krajanov. To ni bila košara z dobrotami ali kakšna pozlačena reč, ne, ne, župnik Vinko ima preveč rad naravo, Kolpo, vode, mir in tišino stvarstva, zato so mu krajani zakupili počitnice, prav posebne počitnice: lov na tuna v Sredozemskem morju. V imenu Javnega zavoda Krajinski park Kolpa, s katerim župnik Vinko že vrsto let zgledno sodeluje, se mu je zahvalil direktor Boris Grabrijan.
Nova maša v Mengšu
Sicer se je Vinko Guna kot četrti od skupno osmih otrok rodil 21. novembra 1947, družina je takrat živela v Karlovici v župniji Velike Lašče. Osnovno šolo je obiskoval v Karlovici, Velikih Laščah in Mengšu. V srednjo šolo je odšel v Vipavo, v semenišče, in logično nadaljeval študij na teološki fakulteti v Ljubljani.
V tistih časih oblast ni priznavala te fakultete in semeniščniki niso imeli statusa študenta, zato je moral sredi študija odslužiti še vojaški rok. Novo mašo je pel leta 1973 v rodnem Mengšu, kar ni naključje.
»Sedmi in osmi razred sem obiskoval v Mengšu, kjer sem imel zelo razgledanega župnika, ki me je spravil v gimnazijo v Vipavo. In sem šel,« nam je prijazno povedal Vinko.
Nato je služboval kot kaplan v Tržiču in Ribnici ter kot župnik sočasno v dveh farah Jagnjenica in Svibno v Zasavju. Ko je bil leta 1990 premeščen v Adlešiče, je dobil v upravljanje tudi faro Preloka.
Med Adlešičani je ostal tudi po upokojitvi in danes še naprej z enako zagnanostjo opravlja službo in neguje svoje hobije. Vinko je namreč od nekdaj zares kmetoval, redil živali, med drugim tudi osle. Poleg tega je strasten ribič in gobar ter pohodnik, hkrati pa tudi kinolog. Pravi, da ne gre več iz kraja, da ga bodo iz Adlešičev odnesli le z nogami naprej!
Vojsko preživel v Bitki na Neretvi
A preden se je vpisal na teološko fakulteto, je moral na služenje vojaškega roka. In če verjamete ali ne, kot mlad vojak je leta 1967/68 pristal med statisti filma Bitke na Neretvi. »Od avgusta do maja naslednjega leta sem bil ustaš, partizan, ranjenec... Če bi si skupaj ogledali film, bi vam ustavil sliko in vam pokazal, kje sem ranjenec. Ker sem bil majhen in lahek, so me nosili na nosilih.«
Vinko pove, da so ga nekateri poskušali malce zafrkavati, ko so izvedeli, da je hodil v bogoslovno gimnazijo in bil semeniščnik. »Kazali so mi nage punce, a sem bil prevelika baraba, da bi se jim pustil. Rekel sem jim, oh, kaj bi slike, jaz jih imam lahko v živo... in je bilo smeha.«
Po drugi strani so ga vojaki imeli radi, saj jim je prebiral pisma od doma: »Veste, to so bili tudi reveži, polpismeni ali celo nepismeni. Sicer ni bilo prevelike discipline, zato je bilo kar luštno, čeprav se zlasti ponavljanja kadrov malce naveličaš.«
Priznal je, da je razmišljal, ali bo sprejel božji klic in šel za župnika ali pa si bo ustvaril družino in delal kaj drugega. »Seveda, tudi z dekleti sem si dopisoval, ampak vojaščina je bila prelomna, tam sem se odločil, da bom duhovnik, in sem sprejel obveznosti, ki so sledile.«
Osla je tudi pripasal
Vinko je med drugim strastni ribič in kar precej ur preživi na Kolpi: »Ribarjenje je prava terapija, tam se umirim.«
Lani je prvič šel na veliko ribičijo v Kanado. »Šlo nas je šest prijateljev, trije duhovniki in trije laiki, najeli smo kočo in kombi in se vozili na ribolov, lovili smo tudi losose.« Pravil je tudi o tem, kako so jim v Parizu izgubili prtljago, kako so v Kanado prileteli brez hlač, palic in vsega. »Človeku se marsikaj zgodi,« se kljub težavam pošali vselej vedri Vinko. Že kot otrok si je želel imeti psa, in ko je nastopil službo, si ga je kupil. A danes nima le psa, temveč tudi osla in konja: »To je za sprostitev.«
Morda najlepša zgodba pa se mu je zgodila leta 1978, ko je bil še župnik na Svibnem in je že po malem kmetoval. »Želel sem imeti osla, izvedel sem, da ga ima nekdo v Kopru, in šel sem ponj.« A kako? Takrat je imel fiča. »Snel sem sovoznikov sedež in osla spravil v avto – tako da je imel glavo na zadnjem sedežu, kjer je imel tudi košaro s senom, rit je pa pritiskal na vetrobransko steklo.«
Da bo osel varno ležal v avtomobilu, ga je privezal z varnostnim pasom. Pa ga ustavi policija: »Ko je policist zagledal osla, je onemel, zlasti nad tem, kaj je gledalo skozi šipo.« Malce so se čudili, da prevaža tak tovor. Še bolj, ko jim je povedal, da je župnik, da je osla kupil v Kopru in ga pelje v Zasavje. Potem so se nasmehnili in Vinka spustili naprej.
