Piran nemalokrat povsem po naključju razkrije katero svojo vznemirljivo skrivnost iz pestre preteklosti. Večina se jih vrti okoli sakralnih zgradb. Ima kar devet župnijskih cerkva in v vseh, razen eni, ki je v slabem stanju, mašuje župnik Zorko Bajc. Pozna ga celotno mesto, a ne le zato, ker bi tam pogosteje zahajali k verskim obredom, ampak ker je poln življenjske moči in optimizma ter si ne nazadnje morda dovoli biti drugačen od naših stereotipnih predstav o duhovnikih. Za vse Pirančane je zato preprosto njihov župnik Zorko. Da ga cenijo, so pokazali, ko mu je župan Peter Bossman na predlog Društva meščanov mesta Piran ob nedavnem občinskem prazniku podelil zlati grb občine.
Ostanki svetnikov in druge zgodbe
Ne gre samo za njegovo skrb za piranske cerkve, ampak za vrsto vznemirljivih skrivnosti mesta, ki jih je pomagal razkriti. Pred leti je dal pobudo, da so strokovnjaki pokukali v notranjost skoraj pozabljenega relikvarija. Ta je desetletja sameval na omari v enem od prostorov cerkve sv. Jurija. V zaprašeni omarici je bilo polno ostankov svetnikov in z njimi povezanih predmetov. Če delčki kosti, zob in še česa drugega, kar je bilo označeno in zavito v vato, res pripadajo svetnikom iz prvega obdobja krščanstva, bo treba še odkriti.
Zorko je bil poleg tudi, ko so ob čiščenju cerkve Marije Tolažnice pred restavratorskimi posegi po naključju naleteli na tri nabožne podobe. Na hrbtni strani ene so našli pergament z zapisom zaobljube sestre Marije Katarine z datumom 30. november 1664. Poskrbel je, da so dragocenosti, ki govorijo tudi o povezavi Pirana z drugimi mesti in samostani, za katere drugače ne bi vedeli, skrbno restavrirali. Piranske cerkve so še polne podobnih zgodb, ki čakajo, da se jih razkrije, saj to zahteva precej denarja. To velja tudi za cerkveno knjižnico, ki s kar okoli 200 metri tudi 400 let starih knjig upa na boljše čase.
Čeprav Zorko Bajc ni zrasel v Piranu, ga je leta 2000, ko je začel službovati tu, takoj vzljubil. O njem ni vedel skoraj nič, saj je otroštvo preživljal v Kanjem Dolu pod Javornikom in pozneje na Colu ter v Vipavi, kjer je končal gimnazijo. Po študiju teologije v Ljubljani je bil 1992. posvečen v duhovnika. Prva službena pot ga je vodila v Tolmin, nato je šel v Postojno. Koprski škof ga je leta 1998 poslal na papeško univerzo v Rim na podiplomski študij umetnostne zgodovine sakralne umetnosti s poudarkom na varovanju te dediščine. Tam je vpisal še študij fotografije dokumentarnega filma in režije.
Med njegovim župnikovanjem je bilo v obnovo cerkva vloženih okoli 2,5 milijona evrov. Država je prispevala manj od polovice, majhen je bil tudi prispevek občine, preostalo je zbral sam ob pomoči številnih prijateljev Pirana. Poiskal je tudi sredstva za gradnjo Pastoralno-kulturnega centra Georgios. Mesto je z njim ob piranski stolnici dobilo večnamensko dvorano in prireditveni prostor ter še letni kino so jim vrnili.
| Še plavati je komaj znal Ob prihodu v Piran Zorko Bajc niti plavati ni znal dobro in tam je bil prej samo enkrat na šolskem izletu. Kljub temu se je vsestransko vpel v utrip mesta. Prizadeva si krepiti pripadnost domačinov mestu, njegovi preteklosti in njihovo odgovornost za kulturno dediščino. Prepričan je, da lahko turistično privlačni Piran poleg morja, sonca, arhitekturnih čarov in še česa ponudi marsikaj na področju verskega turizma. Začel je obujati tradicijo starodavne piranske procesije v čast zaščitnika mesta sv. Jurija, s strunjanskim patrom Nikom Žvokljem pa sta oživela staro procesijo Strunjanske Marije po morju iz Pirana v Strunjan. Oba verska dogodka sta prerasla v turistično atrakcijo. |
