Prejšnji ponedeljek, ko je v medijih odmevalo dejanje ljubljanskega župana Jankovića, ta je z močjo svojih misli razbil lisice s 40 napačno parkiranih avtov pri stožiški dvorani, sem med delom dobil mesidž. »Podpisala priporočeno pošto zate, saj nisi hud?« Ne, ni panike, sem odpisal.
Zakaj bi bila: vojsko sem odslužil, rezervist nisem, priča zločina tudi ne, prometnih predpisov tudi nisem kršil. Tako si vsaj mislim, ker sem šofer, ki da žmigavce celo pri parkiranju na domače dvorišče – trezen ob dveh zjutraj, pa če ni nikjer žive duše.
Ampak popoldne so doma živčki cefrali pošto, akoravno kuverte niso več tiste zlovešče socialistične. Plave.
Razprem torej birokratsko zgibanko, vidim veliko, preveč črk, oči iščejo le ključne besede: ... voznik blabla, prekršek, blablabla bla, 53 kilometrov ... Potem kavsne bistvo: kazenskih točk in evrov, da te kap. Za 53 km/h bom colal 1000 EUR?! Porkamizerja.
Zavrtim film nazaj, a ničesar ne najdem. Pa kje so bili, pa saj jih nisem opazil, pa saj mi niso nič povedali – da je tam cona 30, cona umirjenega prometa (za nasedle voznike pa cona infarkta). Spodaj na obsodbi še fotka avta s scufano nalepko otrok v avtu. Ja, to sva midva z drago v Parmovi, ko greva iz službe. V rit so naju. Ravno s parkinga sva zapeljala na cesto, odločno, prehitro, jasno, ker tam pač ni časa za počasnost.
Doslej sem le mislil, da je mestno redarstvo namenjeno polnjenju mestnega proračuna, zdaj pa to vem. Kako naj drugače razumem skrivanje radarja ob neki normalno široki cesti skoraj brez pešcev, kaj šele otrok, starejših ali invalidov; zaradi njihove varnosti so nabavili samodejna radarja, so namreč občinarji leporečili pred dvema letoma.
Gospod župan Mestne občine Ljubljana Zoran Janković! S svojo avtoriteto ste menda odlisičili tudi mamico in njenega sinka, ki da mu je ratalo slabo. Saj nič nočem, samo povem: ko sem dobil pildek vaših oprod, je tudi meni slabo ratalo. Zelo slabo. In mi je še vedno, bolj enakemu pred zakonom.
