LJUBLJANA – Nakupovalna mrzlica pred prihajajočimi prazniki trese Slovenijo, ljudje se množično zatekajo v trgovske centre, kjer iščejo popolna darila za svoje najdražje. A božiča vsi ne bodo praznovali v toplem objemu družine. Tatjana Biber, 29-letna Ljubljančanka, je od tam, kjer naj bi imela osnovno varstvo, komajda ušla. Njene želje so skromne: »Rada bi samo normalno živela. Samo to, da me ne bi bilo več strah, kaj se mi bo danes zgodilo.«
Invalidka že od rojstva
Tatjana Biber je bila zaradi okvare hrbtenice (njenemu simptomu se uradno reče spina bifida) že ob rojstvu obsojena na invalidski voziček. Nikoli ni mogla hoditi, se igrati in tekati po dvorišču, kot so to počeli njeni vrstniki. Poleg tega ima težave z epilepsijo: »Napad doživim najmanj enkrat na mesec,« pove.
A še bolj kot bolezen jo je zaznamovalo nasilje v družini, ki ga je trpela vse svoje otroštvo. »Grozno je bilo,« reče in za nekaj časa utihne. O tem, vidi se, težko govori: »Prisoten je bil alkohol, zaradi katerega so se dogajale zlorabe. Veliko sem prestala – najprej zaradi očeta, pozneje zaradi očima...« Mama, pove, je psihična bolnica, odvisna od pomoči drugih. »A le z njo v resnici še ohranjam stik, kdaj pa kdaj pride tudi k meni na obisk in mi pomaga pri kuhanju in pospravljanju,« pove.
Kljub vsem omenjenim težavam se je 29-letnica vedno trudila, da bi živela čim bolj polno življenje. »Nisem se hotela smiliti sama sebi, saj vem, da s tem ne bi ničesar dosegla. Ko je bilo hudo, sem se vrgla v knjige, te so mi bile nekako v uteho. Uspešno sem končala srednjo ekonomsko šolo v Kamniku, nato sem dobila pripravništvo na ministrstvu za pravosodje, ki sem ga tudi uspešno opravila,« ponosno pove.
Najraje bi službo Tatjana bo hvaležna za vsako pomoč, bodisi v obliki hrane bodisi v obliki pohištva. Najbolj prav bi ji seveda prišel denar, s katerim bi si najprej kupila kuhinjo. »Resnično mi je težko, da prosim za pomoč, zato sem pripravljena sprejeti kakršno koli delo, ki bi ga bila zmožna zaradi invalidnosti opravljati in ga je možno opravljati v Ljubljani. Tako bi si kuhinjo lahko kupila z zasluženim denarjem,« ob koncu doda pogumna Ljubljančanka. |
Odrezali so ji ritnico
Po opravljenem pripravništvu je bila nekaj let brezposelna, nato se ji je uspelo za dve leti zaposliti prek javnih del v Narodnem muzeju Slovenije. »Maja 2015 se je to obdobje izteklo, zato sem trenutno spet brezposelna,« razloži. »Služba mi pomeni ogromno in zelo si želim, da bi jo spet imela,« doda.
A trg dela je v Sloveniji že nekaj let neusmiljen, do invalidov še posebno. Kljub njenim delovnim navadam, izkušnjam in volji do dela zaposlitve ne dobi. »Delodajalcev ob finančno-gospodarskih razmerah v naši državi zaradi moje invalidnosti preprosto ne zanimam. Delala bi kar koli, če bi me le kdo vzel,« potoži.
Tatjana je tako odvisna od socialne pomoči in dodatkov za invalidnost, ki pa ne presegajo minimalne mesečne plače – znašajo le okoli 500 evrov. »S tem denarjem moram plačati najemnino, ki je sicer dokaj nizka, saj sem nastanjena v neprofitnem stanovanju. Še vedno so tukaj položnice, ki znašajo okoli 200 evrov, in seveda hrana ter zdravstveni pripomočki, ki jih nujno potrebujem, sploh zdaj, ko sem prestala težko operacijo.«
Septembra letos so jo zaradi zagnojitve rane in okužbe krvi operirali na infekcijski kliniki. »Od takrat so me zaradi dodatnih zapletov in težav operirali še dvakrat. Odrezali so mi pol ritnice, zato imam težave s sedenjem in moram večino dneva preležati. Okrevanje naj bi potekalo še skoraj pol leta, saj se zaradi neprekrvavljenosti nog – teh ne čutim – rana zelo počasi celi. Po končanem okrevanju bom imela še plastično operacijo, s katero mi bodo poskušali pozdraviti brazgotino in vdolbino, ki je nastala z izrezovanjem mrtvega tkiva.«
»Donacija za kuhinjo« V primeru, da se odločite za pomoč Tatjani, ji sredstva lahko nakažete na njen osebni račun številka SI56 0201 2315 0489 931, ki je odprt pri Novi ljubljanski banki. Pri nakazilu kot namen navedite »Donacija za kuhinjo«. |
Do doma se je plazila
Devetindvajsetletnica tako komaj shaja iz meseca v mesec. Če ji le uspe, privarčuje nekaj evrov, ki jih vloži v stanovanje. »Večino opreme mi je uspelo pridobiti iz druge roke oziroma mi je bila podarjena. A je temu primerno seveda tudi dotrajana, predvsem pa ni prilagojena mojemu zdravstvenemu stanju. Kuhinja, ki so mi jo podarili, je bila – že ko sem jo dobila – zelo uboga. Pred časom se je na notranji strani omar začela razvijati še plesen,« pove in pokaže na temno zelene packe, ki napadajo njeno pohištvo.
Dotrajana oprema ji povzroča dodatne težave. »Že od nekdaj se soočam s slabokrvnostjo, tudi zaradi nepravilne prehrane, a si normalnih obrokov v tej kuhinji pač ne morem pripraviti,« razloži. Vseeno je bolje, kot je bilo doma, poudari: »Tam nisem mogla več živeti. Stanovanje je bilo v drugem nadstropju bloka, zato sem se morala večkrat na dan plaziti po stopnicah. Pa bi tudi to potrpela, alkohola in nasilja pa nisem zmogla več...« in vnovič obmolkne.
