NOVO MESTO – »Pomembneje kot to, kar sem preživela, so posledice zlorab. Nikomur ne pomaga, če ob moji zgodbi občuti nekaj neprijetnega, pa se ne poglobi v to, kaj občuti, od kod izvira in kako si morda pomagati. Pri nas je še vedno žrtev tista, ki mora dokazovati, kako grozne stvari je preživela, zakaj ni kriva. Žrtev potrebuje čas, da se sploh začenja zavedati, da je imel storilec svobodno voljo, tudi če je bil pijan ali drogiran,« o krutosti sveta razmišlja komaj 23-letna Teja K. iz Novega mesta.
Njena življenjska zgodba je kot grozljivka, napetost v nekajurnem pogovoru niti za hip ne popusti. Medtem poskušam razumeti, zakaj je dekle privlačilo ljudi, ki so jo zlorabljali na vse mogoče načine – od spolnih zlorab do psihičnih in fizičnih. Ko že mislim, da sva predelali očetove spolne zlorabe, v pripoved vskoči izkušnja s starejšim moškim, ki jo je kot mladoletno povabil na poslušanje glasbe, toda namesto glasbe ... »Z mamo sva ga prijavili na policijo, potem pa je trajalo dve leti in pol, preden se je stvar popolnoma zaključila,« pravi Teja. »Takrat se je čas ustavil, stres, panični napadi, neprespane noči. Nikoli več nočem skozi to.«
Ločitev kot odrešitev
»Ločitev staršev je bila zame ena velika uresničena želja, ki sem jo nestrpno želela že prej. Ko mi je mama pri enajstih letih prvič rekla, da se bosta z očetom verjetno razšla, sem bila zelo vesela, a sem se bala to povedati na glas. Potem sem vsako novo leto prosila v nebo, da se odselimo. Ko se je to pet let pozneje res zgodilo, sem bila sprva v šoku, vendar vesela. Končalo se je nekaj, česar se od otroštva najbolj spominjam – zbujanje v vpitje očeta, ki bi pijan reševal zakon in iskal krivce. Sicer se stvari niso končale čez noč, je pa res, da od takrat ni vpil name,« sklene pogumna mlada ženska, ki vsak dan sproti utirja pot dnevu, ki je pred njo.
Teja opozarja, da je pomembno govoriti o znakih in posledicah, ki jih zlorabe pustijo na duši in telesu, saj lahko tako pomagamo drugim, ki bodo morda prepoznali zlorabo ali jo celo preprečili. Govorimo o motnjah hranjenja, samomorilnih mislih, samopoškodovanju, paničnih napadih, strahu.
»Tudi če zavest potlači neprijetne dogodke, si telo zapomni. Včasih je dovolj šum, zvok, vonj, ki ti popolnoma zamaje tla pod nogami. V preteklosti smo zato, da bi preživeli, spomine potlačili, vendar posledice zlorab ostanejo in vsega se lahko spomnimo,« pravi Teja, ki bo o posledicah zlorab spregovorila v obliki predavanj.
Zavračanje hrane
Da potrebuje pomoč, ni zaznala sama. »Pri 14 letih, ko je mama prvič videla, da sem se rezala, me je peljala k zdravniku, da mi počisti rane. Kmalu sem odšla na oddelek na Zaloško. In bila nekako vržena še v ta sistem. Ugotovila sem, da mi pogovor pomaga ob hudih stiskah. Zato sem tudi po odhodu z oddelka še naprej obiskovala terapevte,« pojasni sogovornica, ki mimogrede ošvrkne stroko. »Veliko terapevtov si tega naziva ne zasluži. Nekateri so želeli, da jem, nihče pa se ni resno zavzel, da bi poskušal izvedeti, kje tičijo vzroki. Najprej so mi dali jedilnik in šele nato bi začeli delati. Ni jih zanimala stiska, niso predlagali nobene tehnike, kako jo omiliti. Spet drugi so zahtevali, da jem tablete, proti katerim sem bila že takrat ostro proti. Nekateri pa so le opazovali, kako kilogrami kopnijo, in me opozarjali na tehtanje pri zdravnici, kar mi je vedno povzročalo hude stiske. Tudi po dogodku s starejšim moškim sem obiskovala hipnoterapevtko, ki mi je zelo pomagala. Našla se je tudi terapevtka, ki je iskreno povedala, da je izrabila vse svoje znanje o motnjah hranjenja, in svetovala, naj poiščem pomoč drugje. Medtem so kilogrami kopneli, dokler se nisem popolnoma zlomila in obtičala na invalidskem vozičku,« je pojasnila Teja.
»Čeprav nisem bila debela, sem se tako videla,« pravi 23-letnica, ki je začela hrano zavračati. Velikokrat je čutila stisko in občutke gnusa in eden od načinov, da je te občutke sprostila, je bilo bruhanje. Potem so bila obdobja, ko je vsak dan po nekaj ur telovadila. »Hrana je bila v mislih ves dan. Pred njo sem bežala na različne načine. Tudi tako, da sem bila veliko zdoma,« se spominja. »Za vsakim občutkom je vzrok. In ko se ta vzrok reši, se stiska zmanjša ali pa izgine. Eden od glavnih vzrokov so zlorabe iz otroštva.«
Težave še trajajo, zlorabe niso nekaj, kar se lahko reši z danes na jutri, dodaja: »Pri izražanju mi ogromno pomaga petje. Začela sem risati, slikati, pisati. Pomembno je izražanje čustev. Predvsem pa poslušanje sebe in tistega, kar v notranjosti reče, da je prav. Še vedno rešujem, vendar temu zdaj pravim življenje. Nikoli ne bom nehala spoznavati sebe in sveta.«
