KIDRIČEVO – »Mama, želela sem le nov štedilnik za naju,« se je opravičevala 19-letna Nataša Mesarič, ki z mamo živi blizu Kidričevega. Zatem jo je nadvse marljiva in pridna študentka objela in nadaljevala: »Ker se je na starem pokvarila pečica, da bi vnovič dišalo po hiši po sveže pečenem pecivu. Obožujem namreč marmorni kolač.«
S prošnjo za delujoč štedilnik s pečico se je Nataša prek družabnega omrežja obrnila na Katarino Goričan Pokrivač, učiteljico na srednji šoli, ki jo je Nataša končala junija letos. Profesorica likovnih predmetov se ni obotavljala in je na družabnem omrežju sklicala humanitarno akcijo, takoj ko je Natašo obiskala na domu.
Hiša Mesaričevih je zares v katastrofalnem stanju. Na prvi pogled bi človek dejal, da gre za spodobno hišo na podeželju, a v notranjosti je vse prej kot primerna za življenje v 21. stoletju. V vsakem vogalu je plesen. Kopalnica si tega imena ne zasluži: stara, neobdelana kad, ki jo je že dodobra načel zob časa, s stene ob njej odpada omet, prepojen z vlago, v njem pa se je naselila črno-zelena plesen. In to je le vrh ledene gore v hiši, ki jo je pred 40 leti zgradil Natašin dedek. Dotrajana okna imajo ali razbita stekla ali pa se komaj odpirajo. Da o (ne)tesnosti ne izgubljamo besed.
Kopalnica Odkar je zaživela humanitarna akcija na družabnih omrežjih, je Nataša dobila že nekaj telefonskih klicev in pošte dobrotnikov, ki bi jima bili tako ali drugače pripravljeni pomagati. Moški dobrega srca je ponudil, da bo s svojo ekipo obrtnikov obnovil kopalnico, prispeval bo tudi keramične ploščice in potrebno lepilo. |
Zmanjkuje drv
Stranišče je brez kotlička, ta se je pokvaril. Zaradi pomanjkanja denarja ga niso zamenjali, ampak zgolj odstranili. Po vsaki opravljeni potrebi mama in Nataša školjko izpirata z vodo, ki jo natočita v vedro. In mraz je. »Ko se je pokvarila peč na drva, smo dobili podarjeno drugo, a je ta verjetno premajhna. Četudi bi imeli dovolj drv na razpolago, bi se stene hiše le s težavo segrele,« nam je povedala Nataša.
Prav les za kurjavo je tisti, ki ga Nataša in njena mama ta hip najbolj potrebujeta, da bosta lahko preživeli letošnjo zimo, ki sploh še ni pokazala zob. V drvarnici je bore malo materiala za v peč. Največ za mesec dni, a bo treba polena pred tem še narezati na manjše kose. »Mama se od nesreče s krožno žago, pri kateri se je januarja letos hudo poškodoval dedek, zelo boji rezanja drv,« pojasni Nataša, pridna kot malo katera njena vrstnica. Junija je z odliko končala srednjo šolo in bila s samimi peticami na maturi sprejeta v klub zlatih maturantov. Medtem se je že vpisala na eno od mariborskih fakultet in pridno stopa po poti svojih sanj. »Želim narediti vsaj magisterij, da bom lahko poučevala na srednji šoli,« nam je zaupala s solzami v očeh.
Dolgovi Zlati maturantki Nataši Mesarič in njeni mami lahko na pomoč, spoštovani bralci, priskočite na več načinov. Zelo hvaležni vam bosta, če bi neposredno poravnali katerega od njunih dolgov. Vse podatke o dolgovih dobite na elektronskem naslovu: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Seveda bi bili veseli tudi materialne pomoči. Seveda bi bili veseli tudi materialne pomoči. Na pomoč so jima priskočili tako mariborsko društvo Žvižgači, kot tudi Humanitarno društvo Križemrok, kamor lahko nakažete na TRR društva (SI56 6100 0000 8119 441) z namenom nakazila »Pomoč NM« in kodo namena »CHAR«. |
Pokvarjen peugeot
Nataša in mama se ne moreta prebiti skozi mesec. Čeprav mama samohranilka vsak mesec iz službe prinese domov nekaj več kot 500 evrov, ostane bore malo za hrano, kaj šele, da bi lahko začeli popravljati najnujnejše na dotrajani hiši. Dobrih 350 evrov porabita za plačilo položnic, a to še ni vse. Ko je avgusta po zahrbtni bolezni umrl Natašin 80-letni dedek, je družina doživela nov šok. Ne samo da ni bilo – in ga še vedno ni – denarja za dedkov pogreb, dolg znaša 866 evrov, ostal je tudi dedkov dolg banki, in sicer 1600 evrov. Za Natašo in njeno mamo prevelik zalogaj, da bi ga lahko v trenutni stiski rešili. »Nedavno se nama je pokvaril še 14 let star peugeot, popravilo je stalo 500 evrov. Stotaka nama je uspelo poplačati, preostanek še dolgujeva prijaznemu mehaniku,« sklene Nataša.
Tudi njeno otroštvo ni bilo posuto z rožicami. Že kot štiriletna deklica je morala pomagati pri oskrbi na smrt bolne babice. Ker je morala mama delati podnevi in ponoči, je z babico večkrat ostala sama in morala poskrbeti, da je vzela prave tablete ob točno določeni uri. »Z mamo sva večkrat trenirali, da sem sploh poznala na uro,« se spominja. Niti z dedkom ni bilo lahko, saj je v zadnjem letu bolehal za hudo demenco. Toda mladenka še zdaleč ni vrgla puške v koruzo. Rada bi, da bi prišli na zeleno vejo in v prihodnosti sami poskrbeli zase.
