Zbogom Niko Žvokelj, pozdravljen oče Bojan

STRUNJAN – Nekoč ob velikem šmarnu, zadnja leta pa prvega avgusta, za duhovnike napoči čas prekomande. Izraz iz vojaške terminologije je upravičen, saj škofov dekret ne dopušča ugovora. Vsak duhovnik vsako leto izpolni obrazec, kjer sporoči (tudi) svoje želje. Škof jih vzame na znanje – lahko jih upošteva ali pa ne. Iz več razlogov naj bi bilo koristno, da župnik po večletnem službovanju zapusti župnijo in prevzame novo. Včasih se župniku po desetih, petnajstih skupno preživetih letih nočejo odpovedati župljani. Celo za javni protest se kdaj odločijo, a ne vemo, da bi kdaj zalegel. Premestitev lahko narekujejo tudi bolezen, druge okoliščine. Kakor koli že, vselej je presoja škofova in je dokončna.

Lani Bogdan, letos Niko

Letošnji premeščenci hitijo pospravljati kovčke, prvi avgust je že naslednji petek. Med lanskimi premestitvami je najbolj odmevala vrnitev frančiškanskega patra Bogdana Knavsa, gvardijana Marijinega svetišča na Sveti Gori pri Novi Gorici, nazaj v Šiško. Sicer enako za gvardijana, a je marsikomu zvenelo kot kazen, ker je nekajkrat na glas ošvrknil primere, ko so dostojanstveniki slovenske Cerkve stali na krivi nogi. Letošnje prekomande za javnost še niso objavljene, ko je prva že hušknila na dan. Gre za Bogdanovega frančiškanskega sobrata Nika Žvoklja (rojen 1953), rektorja Marijinega svetišča v Strunjanu. Po desetletju upravljanja strunjanske župnije ga pošiljajo nazaj v dolenjsko, prav tako romarsko Novo Štifto. Zaradi lastništva, trdijo – a nenadoma, kot da se je razsvetljenje o pravem lastniku poblisnilo sredi noči. Presenetilo je tudi patra. Pospraviti mora tako naglo, da bo zato celo odpadla velikošmarenska Marijina procesija z barkami, ki jo je pater pomagal obuditi. Bila bi jubilejna deseta...

Čemu hitenje, na koprski škofiji pojasnjujejo, da zaradi prenove samostana, saj gradbeno dovoljenje poteče 6. decembra letos.

Izjavo o tej zadevi je v začetku tedna podal minister slovenske frančiškanske province sv. Križa pater Stane Zore: »Po končanem postopku denacionalizacije v Strunjanu in ob načrtovani prenovi samostana ob župnijski cerkvi v Strunjanu smo na pobudo Slovenske frančiškanske province želeli s škofijo Koper urediti tudi jasno razmejitev lastništva nepremičnin.« Nadaljuje: »Naši bratje so ves čas živeli in delali v prepričanju, da je samostan, ki so ga zgradili frančiškani tridentinske province med obema vojnama in ga je generalni minister reda po razmejitvi med Italijo in Jugoslavijo izročil Slovenski frančiškanski provinci, frančiškanska last. Preverjati tega ni bilo mogoče, ker je bil samostan takrat, ko so postojanko v Strunjanu prevzeli bratje Slovenske frančiškanske province sv. Križa, že nacionaliziran. Ob pregledu listin, do katerih smo prišli, smo ugotovili, da frančiškani ne moremo dokazati, da smo lastniki nepremičnin v Strunjanu, ampak je to župnija, v imenu katere je zaradi večje preglednosti postopka tudi potekal celoten denacionalizacijski postopek.«

Ključno je lastništvo

Ker ne frančiškani ne škofija ne vlagajo v nepremičnine, ki niso v njihovi lasti ali dolgoročnem najemu, so iskali, kaj bi bilo najbolje za projekt obnove samostana: »S tem v zvezi smo izrazili tudi svojo pripravljenost, da župnijo Strunjan zapustimo in jo v upravljanje prevzame škofija Koper. Odšli bi, ker želimo, da se projekt obnove v Strunjanu uresniči in ne obstane na mrtvi točki. Obnovo smo načrtovali in v ta namen tudi vodili postopek denacionalizacije, ker smo želeli z obnovljenimi prostori omogočiti boljše možnosti za romarsko in župnijsko pastoralo v Strunjanu.«

Odhajajo, pojasnjuje Zore, ker ne morejo vstopiti v naložbo, ki jih pred ljudmi moralno obvezuje, če lastništvo ni čisto: »Sicer smo bili pripravljeni v Strunjanu ostati še nekaj časa, da bi se primopredaja pripravila in izvedla, vendar je bil škof Jurij Bizjak mnenja, da želi v teh okoliščinah župnijo prevzeti takoj, se pravi s 1. avgustom 2014. Gospod škof sicer dopušča možnost, da se morda najde dokument, ki bi izpričal lastništvo frančiškanov nad delom nepremičnine v Strunjanu. V tem primeru nam bo lastništvo priznal in pogovori se lahko znova začnejo.«

Za strunjanskega župnika prihaja Bojan Ravbar (rojen 1936), poznan kot oče Bojan. V Rimu je doktoriral iz teologije in časnikarstva, bil je prvi odgovorni urednik revije Ognjišče. V slovenski Istri je deloval 38 let, od tega v Kopru kot kaplan ter 21 let kot stolni župnik pa še sedem let kot piranski župnik. Od jeseni 2000 je vodil mednarodno šolo za duhovnike in bogoslovce v Loppianu pri Firencah.

Najpomembnejša letnica v zgodovini strunjanske cerkve je 1512, ko se je v noči med 14. in 15. avgustom pri vratih stare cerkvice prikazala Marija vinogradniškima čuvajema Giovanniju Grandiju in Pietru di Zagabrii. Kmalu je postala najpomembnejša istrska božja pot.

Ob zdajšnjem lastninskem razpletu spomnimo, da se je zaradi naraščajočega števila romarjev tržaško-koprski škof Frančišek Nagl, pozneje dunajski nadškof in kardinal, leta 1907 odločil strunjansko cerkev izročiti v oskrbo in varstvo frančiškanom iz Trenta. Na veliki šmaren 1912 je tržaško-koprski škof Andrej Karlin ob somaševanju ljubljanskega škofa Antona Jegliča in frančiškanskega misijonskega brata Marconija z dovoljenjem papeža Pija X. ob 400. obletnici prikazovanja slovesno okronal strunjansko Marijino milostno podobo. Ob tisti priložnosti je izšla knjižica o zgodovini svetišča v italijanskem, slovenskem in nemškem jeziku, patri pa so za potrebe romarjev začeli graditi samostan.