Zapor bo postal muzej

KOZJE – Območje Kozjanskega je po vsej Slovenije znano po povsem drugih stvareh kot po zaporu. A vendar je ta del kozjanske zgodovine, kaže pa, da bo kmalu postal tudi del njegove prihodnosti. O jetnišnici in njenem delovanju ni veliko znanega. Nad tem delom polpretekle zgodovine je še tančica skrivnosti, kar mu daje poseben čar. Do septembra, ko bodo zapor preuredili v muzej in ga namenili zlasti turistom in šolarjem, pa naj bi na dan prišla marsikatera podrobnost.

Jetnišnica za obzidjem

Za obzidjem kozjanskega trškega jedra se skriva jetnišnica, ki je delovala še nekaj let po koncu druge svetovne vojne. Kdaj so vanjo privedli prve zapornike, še raziskujejo. To ni bila običajna kaznilnica. V njej so se znašli predvsem manjši prestopniki, vendar je prav zaradi oskrbovanja zapora moralo imeti Kozje precej več orožnikov in paznikov, kot bi jih sicer potrebovali. Kozjanci so lahko pohvalijo tudi z lastno sodnijo in tremi prangerji (sramotilnimi stebri). Ko so po vojni ukinili sodni okraj, je zapor izgubil svoj pomen.

Tega naj bi dobil nazaj že jeseni, ko bo novi muzej odprl vrata za obiskovalce. Projekt Zgodovinske osebnosti Kozjanskega in Obsotelja kot priložnost skupne promocije so izdelali pri KIP Viziji iz Lesičnega. »Zbiramo gradivo o pomembnih osebnostih in zgodovinskih likih tistega časa. Znamenitega razbojnika Guzeja ne bo zraven, ker časovno ne sovpada. Zbiramo tudi gradivo za stalno razstavo Sodstvo v Kozjem. Postavili jo bomo v obnovljen zapor,« pove vodja projekta Miroslava Romih. V projektu sodelujeta še občina Kozje in tukajšnje muzejsko društvo.

Spoznala sta se v zaporu

Doslej znani viri ne omenjajo spektakularnih pobegov iz kozjanske jetnišnice. Zaporniki praviloma niso bežali, saj so prestajali krajše zaporne kazni, območje Kozjanskega pa je obdano s hribovji in gozdovi, ki bi ubežnikom sicer omogočali varno zavetje, zalezovalcem pa malo možnosti za uspeh, toda ljudje v teh koncih bi nepridiprava, brž ko bi ugotovili, od kod se je vzel, takoj prijavili oblastem. Znan je primer pobega v letih pred drugo svetovno vojno, ko je kaznjenec ušel orožniku, medtem ko je ta sklonjen odpiral glavna vrata na zaporniški hodnik. Do ječe so ga privedli naravnost iz sodne dvorane, bivanja na prostosti pa si ni kaj prida podaljšal, saj so ga še isti dan ujeli.

Zapor v Kozjem ima pet celic, največja je prva, tik ob glavnih vratih. Vanjo so lahko nagnetli večje število jetnikov, a koliko jih je zapor lahko sprejel, še ugotavljajo, saj so bili takratni standardi precej drugačni. Tudi pri hrani, ki jim jo je pripravljala kar ječarjeva žena. »Zanimiva je anekdota enega od domačinov. Njegovi starši so se spoznali v zaporu. Oče je bil pretepač in se je znašel za rešetkami, mati je čistila zaporniške prostore. In sta se našla,« dodaja Romihova.

Po vojni se je pod ključem bržkone znašel tudi kakšen politični disident, morda je žimnico grel še kateri od kmetov, ki mu kolektivizacija in agrarna reforma nista preveč dišali – območje Kozjanskega je med vojno veljalo za pretežno partizansko. »Po izpraznitvi zapora so prostore dali v najem okoliškim stanovalcem, ki so jih uporabljali kot kleti. Tudi zato so se ohranili takšni, kot so bili, in zdaj jim bomo dali še vsebino,« pravi župan Kozjega Andrej Dušan Kocman. Rekonstrukcija zapora bo stala 22.000 evrov, kar 80 odstotkov pa bodo pridobili z evropskimi sredstvi iz programa Leader.