Mojemu tastu v mladosti ni bilo z rožicami postlano – ali pa ravno in samo z rožicami oziroma solato, ker meso je na krožniku videl samo ob največjih praznikih. Zato si je v odraslih letih obljubil, da ne bo nikoli več lačen. Njegove natančno izdelane predstave o mesu: to je šnicel pa pečen odojek, jagenjček izpod peke, mogoče piščanec, če je s kmetije, ne napihnjen z galofaksom. Kadar mu žena pred nos porine makarone a la bolonjez ali polento z golažem, se že namrdne, »tole je pa nacickano, nič za pregriznit«.
Podobno imam meso rad tudi sam, zraven pa še vse suhomesne izdelke. A odkar živim med dolenjskimi kmetijami, tudi vem, kakšen okus ima domača salama in kako diši na bukovih drvcih prekajena klobasa, po kuhanju je voda še skoraj bistra, nič bela od nitratov. In meso iz domačega hleva pri dušenju ne pušča hektolitrov vode.
Svarilo Svetovne zdravstvene organizacije, po katerem prehranjevanje s klobasami, šunko in drugim predelanim mesom, verjetno pa tudi rdeče meso, povzroča raka na debelem črevesu, se mi je zato takoj zazdelo izvito iz trte. Najdbe v soteski Olduvai v vzhodni Afriki, ki jo imenujejo tudi Zibelka človeštva, kažejo, da je meso del človeške prehrane že milijon let in pol – zdaj je pa kar vse narobe! Zadaj mora biti nekaj drugega.
In je res: WHO naj bi hotel zmanjšati porabo mesa, ker ga človeštvo okrog leta 2030 ob zdajšnjem tempu povečevanja prebivalstva in porabe ne bo več moglo pridelati dovolj.
Toda, če ob tem spodbuja uživanje zelenjave in sadja – kako pa bomo to pridelali v zadostnih količinah? I, kako! Z gojenjem gensko spremenjenih rastlin! Do leta 2030 bo Evropa požrla še kaj drugega, kar bodo servirale ZDA. Mogoče pa bodo te v naslednjih 15 letih našle rešitev tudi za meso in vzredile prašiča z osmimi nogami – ter za vse bolj muslimansko Evropo ustrezno okončinjene krave. Pa še troje vimen jim bodo nalimali, da ne bo zmanjkalo mleka.
Zato pri konzumiranju mesa in mesnih izdelkov s tastom ne bova popuščala. Dobro in domače – dokler le gre!
