Za violo iz leta 1843 plačali 50 tisočakov

PTUJ – Pokrajinskemu muzeju Ptuj Ormož, v katerem hranijo in razstavljajo največjo zbirko historičnih glasbil v Sloveniji, je s pomočjo ministrstva za kulturo uspelo odkupiti za slovensko zgodovino izjemno dragoceno violo goriškega goslarja Antona Pelizona iz leta 1843. Zanjo so plačali 50.000 evrov. Izjemno pridobitev so javnosti predstavili v slavnostni dvorani ptujskega gradu. Na Pelizonovo violo je ob spremljavi bratov igral violist Andrej Feguš, član priznanega Godalnega kvarteta Feguš.

»Veliko pozornosti posvečamo aktivnemu zbiranju inštrumentov slovenskih izdelovalcev, zato smo posebno veseli, če pridobimo glasbilo domačega mojstra, ki ga v zbirki še nimamo zastopanega,« pravi Tatjana Štefanič, kustodinja za kulturno zgodovino v Pokrajinskem muzeju Ptuj Ormož. »Naša zadnja velika pridobitev je za slovensko zgodovino izjemno dragocena viola goriškega goslarja Antona Pelizona iz leta 1843, ki smo jo letos odkupili. Glasbilo uživa visoki status tako zaradi svetovno priznanega izdelovalca, saj je goslarski mojster Pelizon naveden v svetovnih katalogih, njegovi inštrumenti pa dosegajo zelo visoke cene, kakor tudi zaradi svojega zanimivega izvora. Viola je bila namreč vseskozi v rokah slovenskih izvajalcev.«

Njen prvi lastnik je bil Pelizonov rojak, duhovnik Franc Ksaver Mercina, pozneje pa je violo podedoval njegov nečak, znani zvonoslovec Ivan Mercina. Štefaničeva dodaja, da je bil od leta 1901 kar 45 let njen lastnik skladatelj in slikar Saša Šantel, ki je med drugim imel med letoma 1932 in 1942 pomembno vlogo pri ustanavljanju in delovanju Obrtne banovinske šole v Ljubljani, sicer naše edine goslarske šole oziroma šole za glasbila. Leta 1932 je bila viola razstavljena na prvem glasbenem festivalu v Ljubljani ob 60-letnici delovanja ljubljanske glasbene matice.

Skladatelj Vinko Vodopivec je leta 1942 v glasilu Cerkveni glasbenik zapisal: »Dela goriških goslarjev seveda niso tako slavna kakor dela cremonskih, pa jih vendar znameniti nemški glasbeni zgodovinar Vilibald von Lutgendorff visoko ceni in piše o njih, da, čeprav se naslanjajo na Amatijevo šolo, vendar vsebujejo toliko svojskega, da jih lahko imenujejo originalna.«

Začetnik družine je bil Anton Pelizon, rojen 28. januarja 1763 v Gabrijah, vasici ob reki Vipavi tik ob slovensko-italijanski meji, nedaleč od Gorice. Priimek Pelizon je zelo pogost v tamkajšnji okolici. Nadobudni mladenič je prišel v Gorico k svojemu stricu Sebastijanu in se je pri njem izučil v mizarskem rokodelstvu. V goriških mestnih knjigah je njegovo ime prvič zabeleženo ob njegovi poroki 12. februarja 1787. V prvem zakonu je imel tri otroke. Kot vdovec se je poročil še enkrat 25. avgusta 1799 s Cecilijo Podlipnik in imel z njo še štirinajst otrok.

»Že v zgodnji mladosti je poskušal izdelovati glasbene inštrumente,« poroča Vodopivec. »Izkoristil je vsako priložnost, da bi se v tej stroki kaj novega naučil. Če je le izvedel za kakega mojstra, ga je obiskal ter ga opazoval in se pri tem učil. Na podlagi najboljših modelov, zlasti Amatijevih, Stradivarijevih in Stainerjevih glasbil, se je tako izobrazil v tej stroki, da je dosegel že lepe uspehe. Po dokončani učni dobi se je popolnoma posvetil goslarstvu.«

Slovel tudi v Trstu in Milanu

Anton Pelizon je izdeloval violine, viole, violončele in kontrabase, in ker se je vedno bolj izpopolnjeval, so izšla iz njegovih rok posrečena dela trajne vrednosti. Njegovo ime je bilo znano ne le v domačem mestu, ampak tudi daleč naokoli v Trstu, Benetkah, Milanu in drugod. Čeprav je Anton Pelizon veliko delal in veliko zaslužil, ker je svoje inštrumente precej drago prodajal, si ni pridobil znatnejšega premoženja. To je po svoje lahko razumljivo, če vemo, da je moral skrbeti za družino s sedemnajstimi otroki. Umrl je v Gorici 27. oktobra 1850, star 77 let.

Njegovi sinovi Jožef, Anton, Karol in Filip so goslarsko obrt po očetovih navodilih nadaljevali, vendar pa niso dosegli take visoke stopnje dovršenosti kot njihov oče. Sin Jožef (1800–1870) se je najprej izučil mizarstva v delavnici goriškega mizarja Franca Trobiča, potem pa se je izobraževal v goslarstvu v raznih mestih severne Italije. Izdeloval je violine, viole, violončele, basete in kontrabase. Njegovi inštrumenti so zelo dobro in skrbno izdelani. Sin Anton (1809–1861) se je posvetil restavraciji starih, kakovostnih glasbil in je dosegel v tej stroki velike uspehe. Sin Karol (1811–1891) se je še najbolj približal očetovemu načinu dela in je svoje inštrumente tudi najbolje prodajal. Sin Filip (1817–1897) je ostal le bolj rokodelec, saj je bil po poklicu mizar in je izdelal le malo inštrumentov, pa še ti niso dosegali posebne kakovosti, kakor so jo dosegli inštrumenti njegovih bratov. Bil pa je zelo dober glasbenik in je kar 59 let igral fagot pri goriški mestni godbi. S Filipovo smrtjo je izumrla družina goriških goslarjev.

Zbirka glasbil Najbogatejša zbirka glasbil

Zbirka glasbil na ptujskem gradu je nacionalnega pomena. Je najbogatejša v Sloveniji, saj šteje okoli 300 glasbil za igranje umetne in ljudske glasbe. Posebno omembo zasluži rimska dvojna piščal iz 2. ali 3. stoletja, ki je redkost svetovnega pomena. Zbirka je razdeljena na tematske sklope, ki zajemajo godbo ptujske meščanske garde, mlajšo mestno godbo ter pihala, godala, brenkala in glasbila s tipkami. Slednja so bila značilna za plemiške, meščanske in cerkvene kroge od druge polovice 17. stoletja naprej in so izdelki znanih dunajskih, graških in praških glasbilarjev ter domačih mojstrov.