Za Tončkom mora počistiti bager

MIRNA – Vsak od nas je zgodba zase. Življenje pa knjiga, kjer zapisujemo poglavja. Takšna in drugačna. Eno od teh knjig piše tudi Anton Križman, za domačine Tonček. V Trebnjem, na Mirni in vse tja do Mokronoga na Dolenjskem ga poznajo kot moža, ki hodi po desnem ali levem robu ceste. V rokah nosi vrečke, po navadi so polne smeti. »Kdo? A, seveda! A če dobro pomislim, ga že nekaj časa ni bilo,« nam povedo v Mokronogu na bencinski črpalki pri Deuu, kjer bencinkelner prizna, da ga že lep čas ni bilo naokoli. Zdi se, kot da ga zaskrbi, ali je s Tončkom vse v najlepšem redu. Mu potrdimo in nadaljujemo pot. Ob tem izvemo, da je imel Tonček svojo smetarsko postojanko tudi na Puščavi pri Mokronogu, a so mu tamkajšnje smetišče uničili in pospravili, zato ga ni bilo več nazaj. »Tonček je naš občan. Sprejeli smo ga takega, kot je, radi ga imamo,« povedo na Mirni, ko bo gostilnah povprašamo po posebnežu.

Anton Križman ima 57 let, rodil se je prav na Mirni. Bil je urejen fant, ki so ga imeli vsi radi, no, saj ga imajo tudi danes. Skrbno je negoval bolno mater in bolnega očeta. Tonček je imel tudi službo, delal je v tekstilni industriji, bil je delovodja v krojilnici. Napočil je čas, da si ustvari družino. A je šel drugo pot. Bili so časi, ko se je neredko zgodilo, da so fantje vdihavali odpadke in ostanke lakov. Tudi na Dolenjskem, kjer je eden od njih celo umrl, drugi težje zbolel, strupene substance v lakih pa so imele slab vpliv tudi na psihofizično stanje (prizadele so tudi možgane) našega Tončka, ki je že 30 let na poti. Svoji poti, na kateri se ne da motiti.

Občinarji nad smeti

Sprva je pobiral smeti med Mokronogom in Mirno. Ob cesti je bilo čisto in urejeno. Zdaj se včasih loti tudi smetnjakov, kar razjezi kakega občana. Za nameček Tonček vse smeti znosi na kup. Ko meni, da jih ima dovolj, jih zakuri. Z ognjem se greje ponoči, ko večkrat bedi. Občinarji tudi vedo, da je treba enkrat na mesec za Tončkom poslati bager, ki naloži vso kramo, da jo pospravijo.

Pozorno in zgledno pozdravi z dober dan, potem na hiti naprej, kot bi bil na misiji. Ko ga gledaš in opazuješ, iz njega sijeta pozitivna energija in volja do življenja. Srečali smo ga na Mirni, kjer je v soboto zjutraj, nekaj po sedmi je bilo, dremal na avtobusni postaji. Čez nekaj trenutkov je bil buden, si pomencal oči, poprijel za vrečki in jo mahnil po asfaltu v nov dan. Avtomobilom se umika v širokem loku, hodi počasi in preudarno, skrbi za svojo varnost. Kljubuje vremenu. Znajde se tudi, ko temperature padejo. Na Mirni so nam povedali, da se na letni ravni sestanejo vsi, ki jim za Tončka ni vseeno, občina, policija, CSD Trebnje (Tonček prejema varstveni dodatek), Zdravstveni dom Trebnje in Tončkov dober prijatelj Franc Kramer, ki ima na Mirni trgovino. Franc je Tončkov zaupnik, rad ga ima, ceni ga in spoštuje. Strokovne službe so tudi pozorne na njegovo bulo na glavi, ki pa mu za zdaj na srečo ne povzroča težav. Pri Francu se junak naše zgodbe često umije in uredi pa tudi toplo za pod zob mu pripravijo.

Hiša propada

Pred leti so ga mirnski otroci pogosto dražili, zdaj ga pustijo na miru, vedoč, da je drugačen in da mu ni do besedičenja.

Pred leti so ga želeli pripraviti, da bi živel kot večina med nami. Dali so ga v dom, a se tam ni znašel, saj zaprtih prostorov ne prenaša. Ostal je kar zunaj. Prav tako so mu požrtvovalni krajani s Stanetom Cvelbarjem na čelu zgradili leseno kolibo. V njej Tonček ni spal niti enkrat, strah pred zaprtimi prostori je bil premočan. Bližje kot na 20 metrov ji ni prišel. Za nameček je 4. avgusta zvečer koliba pogorela. Menda se je tod potikala mirnska mladina, rdeči petelin jim je ušel in skuril kolibo. Novomeški policisti okoliščine še preiskujejo.

Tonček ima na Mirni tudi svojo hišo, ki pa propada. Zaradi strahu pred zaprtimi prostori v njej ne živi. Čeprav je zaradi dotrajanosti že nevarna, občina nima pravice, da bi ukrepala.

»Okolje je sprejelo Tončka, in prav je tako. Če bi ga spreminjali ali tlačili v kako ustanovo, bi bilo to tako, kot da ga obsodimo. Naj živi še naprej tako, kot je do zdaj. Mi pa bomo poskrbeli, da mu življenje in bivanje kar se da olajšamo,« nam pove mirnski župan Dušan Skerbiš.