Za streho slama iz pšenice in pire

Slamnata streha je bila nekoč stalnica na našem podeželju, danes pa je bolj kot ne etnološka posebnost. Čeprav je res, da se v času ponovnega odkrivanja gradnje z naravnimi materiali tudi slama ponovno vrača, predvsem na bivalne vikende, brunarice in vrtne paviljone. Mojstri, ki obvladajo pokrivanje streh s slamo, seveda tako, da bo res držala vodo, so danes redki. Pred kratkim so pokazali svoje skoraj pozabljene veščine na predstavitvi v Savinjski dolini, v Galiciji, pod znano celjsko pohodniško postojanko Kunigunda.

Slamopokrivače, kot pravimo mojstrom stare veščine, in kup radovednežev, ki so si prišli ogledat spretno delo starih mojstrov, je na domačiji gostil Martin Razgoršek, po domače Lepačev Tine, prijetno in koristno druženje pa so organizirali Eko iniciativa Slovenije (Ekoci), Turistično društvo Galicija in Društvo Lavita.

Vse se začne 
z dobro slamo

Pokrivanje streh s slamo se začne davno, preden se mojstri zberejo pod polatanim ostrešjem. Slamo je treba pripraviti na ustrezen način, začne se že z izbiro ustreznih sort. Primerni in najpogosteje uporabljeni žiti sta predvsem rž in pšenica, obe morata biti višje rasti, pšenica do enega metra, rž pa kar dva. Slama mora biti čim tanjša, mehkejša in odporna proti vremenskim razmeram, kot so veter, dež, neurje. Žito se žanje s tako imenovano snopovezalko, ki naredi ravno prav velike snope, da se slama v celoti posuši. Primerna osušenost slame je namreč zelo pomembna za kakovost in dolgo življenjsko dobo strehe. Sledi mlačev, pri kateri zrnje ločimo od slame, šele tedaj nastopi najpomembnejša faza – čiščenje. To poteka ročno s posebnimi grabljami, ki jim pravijo babe. Ko v roki ostane samo čista, dolga slama, začnejo nastajati tako imenovani škopi. Škop ima premer od štirideset do petdeset centimetrov in je osnovna enota slame za strehe.

Na strehi tudi ženske

S tako pripravljeno slamo so mojstri lahko začeli delati. Pri Lepačevem Tinetu so za objekt, ki mu pravijo farovška zidanica – čeprav je danes v njej muzej starin –, uporabili pšenično slamo, za sleme pa slamo iz pire, ker je daljša. Mojstri so pokrivali na dveh straneh hkrati, vsak je imel pomagača, ki mu je podajal škope in mu pomagal pri vezavi. Gre za zahtevno in natančno delo, ki le počasi napreduje, zato je zanj potrebne precej vztrajnosti in volje. Vsekakor je mojstrom na Lepačevem ni primanjkovalo. Mojster je položil snop žita na late in že prej pripravljene palice, ga previdno poravnal, počesal s posebnimi grabljicami, in ko mu je občutek narekoval, da slama lepo pristoji in je estetsko poravnana, jo je povezal z žico in s tem pritrdil. In tako dalje, snop za snopom. Največ pomagačev se je gnetlo okoli mojstra, ki je pletel obrobno okrasno kito. Eden mu je moral močno držati žico, s katero je pritrdil slamo na ostrešje, pomagale pa so tudi ženske, vsaj tri, ki so morale držati vsaka svoj del mokre slame, ki jo je mojster spretno zvil v končno kito.

Tako je pred navdušenimi obiskovalci zrasla slamnata streha, ki bo pravi videz pridobila šele s časom. Sprva zlato rumena barva se bo spremenila v rjavo-sivo, ponekod jo bo prerasel mah. Po delu na strehi se je druženje pri Lepačevih, sicer najvišje ležeči kmetiji na Celjskem, nadaljevalo ob domačih dobrotah, s katerimi so postregle gospodinje, in prijetnem klepetu, ki je dan pospremil v prijeten jesenski večer.