JAGNJENICA – Še preden smo pozvonili pri Lazarjevih na Jagnjenici, sta se okoli naših nog posmukali dve simpatični mucki. Očitno vajeni crkljanja, ki ga pri Lazarjevih ne manjka. A ne samo najmlajša Amalija, ki bo januarja stara devet mesecev, tudi najstarejši Dušan, devetošolec, tako pove mamica Mojca Lazar, se še rad stisne k njej. Osem Lazarjevih otrok, štirje fantje in štiri dekleta, domačo hišo vsak dan polni s smehom, predvsem pa veseljem in ljubeznijo. Mojca dopoldneve preživlja z mlajšimi štirimi, najmlajšo Amalijo, triletno Marjetko, štiriletno Marijo in Izidorjem, ki bo januarja star šest in že komaj čaka, da bo jeseni drugo leto postal šolar. Kot so že njegov osemletni bratec Matevž, desetletna sestrica Petra, dvanajstletni Matija in že omenjeni Dušan. Zadnji štirje obiskujejo tudi glasbeno šolo, Matevž igra klarinet, Petra violončelo, Matija pa harmoniko, in pogosto nastopajo skupaj. Matevž in Petra tudi pogosto zapojeta v duetu, najstarejši Dušan pa že tretje leto igra trobento v pihalnem orkestru radeških papirničarjev. Mamica Mojca in oče Boštjan ne zamudita nobenega njihovega nastopa, bodisi glasbenega bodisi gledališkega. Otroci pogosto zapojejo in zaigrajo skupaj tudi doma.
Mojca ob vseh otrocih najde čas tudi za humanitarno delo, saj je predsednica krajevne organizacije Rdečega križa na domači Jagnjenici. Ko družinam, ki so v stiski, vozi prehrambne pakete pomoči, jo otroci pogosto spremljajo. »Če imamo srečanje krajanov, pa tam tudi nastopajo. Skratka, vsi vedo, kaj in zakaj to delam, in prav je tako,« je ponosna Mojca. Oba z možem sta gasilca, Mojca tudi poje v cerkvenem pevskem zboru. Še najbolj zanimivo pa je, da sta oba z možem pred šestimi leti začela čebelariti. »Ko se je rodil Izidor, je Boštjan postavil čebelnjak, najstarejši sin Dušan pa je za osmi rojstni dan od strica, očetovega brata, dobil prve čebele. In tako se je začelo,« nam pove Mojca. Ker je Boštjan pogosto v službi tudi po ves dan, saj edini domov prinaša plačo, se je čebelarjenju bolj posvetila Mojca. Na leto pridelajo okoli sto kilogramov medu. Ta pride še kako prav, saj ga imajo vsi otroci zelo radi. »Če so lačni pa kosilo še ni pripravljeno, se potolažijo kar z žlico medu,« pove Mojca.
Vse delajo skupaj
Z Boštjanom sta se spoznala v cerkvi, kjer je on ministriral. Pozneje sta se srečevala pri verouku in na duhovnih vajah in se bolje spoznala, naposled pa zaljubila. »Leta 2002 mi je umrl ati, leto pozneje pa sva se z Boštjanom poročila in še isto leto se nama je rodil Dušan. In to s carskim rezom. Vsi za njim pa po naravni poti,« nam zaupa Mojca, ki je odraščala z dvema bratoma in sestro Tanjo, ki je zdaj edina teta njenih otrok in jo imajo vsi zelo radi. Boštjan je rasel le ob enem bratu, ki zdaj živi v Jurkloštru. Mojca prizna, da sprva nista načrtovala tako številne družine. A tako je naneslo in presrečna sta, da so vsi zdravi. »Saj pride kakšen težji dan, a sta v isti hiši še ata in mama, Boštjanovi starši, ki radi priskočijo na pomoč,« pove Mojca, vesela, da otroci pri hrani niso izbirčni in pojedo vse, kar skuha. Tudi najmlajša Amalija, ki jo je prvih šest mesecev samo dojila, zdaj že obeduje skupaj z njimi. Mamica šolarje pohvali, da takoj ko pridejo iz šole, najprej naredijo domačo nalogo, da se potem lahko igrajo z bratci in sestricami. »Zame je pomembno, da se imajo radi in da so zdravi, drugače pa smo skromni in praktični. Kar lahko, naredimo sami, tudi hišo z možem prebeliva sama, recimo. Oblačila nosijo drug za drugim, nekaj jih tudi dobiva. Pri tem čisto nič ne kompliciram,« poudari Mojca. Te dni, pred prazniki, ji otroci pomagajo pri pospravljanju, sploh pa pri peki. »Skupaj pečemo kekse in pecivo, torte, potice, pomijejo in pobrišejo posodo, najraje pa pripravijo mizo za kosilo,« starši pohvalijo svoje sončke. Tu in tam se odpeljejo na kakšen enodnevni izlet. Seveda s kombijem, a je tudi ta zdaj že premajhen za vseh deset, zato najstarejši Dušan ostane doma. »Kadar pa gremo kam in se sprehajamo z roko v roki, se ljudje precej ozirajo za nami,« smeje se pripomni Mojca.
In kakšen bo zanje letošnji božič? »Na predbožični večer skupaj pripravimo večerjo, ki je običajno malo boljše kosilo. Pečenka, krompir, francoska in zeljna solata, seveda ne sme manjkati potica. Po večerji pospravimo, nato se odpravimo k polnočnicam, kjer jaz pojem v cerkvenem zboru, otroci pa ministrirajo,« pove. Ko se vrnejo, si skuhajo čaj, pojedo kakšen piškot in se odpravijo k počitku. »Na najine otroke, ki so pravi zaklad, sva zelo ponosna. Radi se imamo takšni, kot smo. Velika družina je neprecenljiv dar, ki ga imava. Ne predstavljava si, da bi bilo drugače. Vedno se kaj dogaja. Skupaj smo v dobrem in slabem, drug drugega spodbujamo in tudi tolažimo. Zelo pomembno pa je, da se tudi veliko pogovarjamo. Vzgajava jih v ljubezni in skromnosti,« še poudarita Mojca in Boštjan. Vsi člani družine Lazar želijo mirne praznike, veliko ljubezni in zdravja tudi vsem našim bralcem.
