MOKRONOG – Ana Korenč, mojstrica slovenskih glinenih jaslic, se je rodila v Mokronogu na Dolenjskem, nato pa je z možem nekaj časa živela v Šmartnem pod Šmarno goro. Iz Ljubljančanke je pred leti postala Škofjeločanka, saj sta se z možem Andrejem preselila v Virmaše.
Ob obisku bi sprva pomislili, da bomo na vsakem koraku naleteli na jaslične figure. Te so varno shranjene v lično izdelanih zabojih v kleti hiše. Da je gospa Ana umetniška duša, pričajo slike na steni v dnevni sobi, v kleti pa se odpre njen ustvarjalni svet. To je lahko le atelje, nikakor pa ne delavnica; na slednjo spominja le peč za žganje keramike, ki jo pri delu več kot nujno potrebuje. Tudi mož Andrej, s katerim sta tesno povezana, ustvarja, hkrati pa je ženi Ani v veliko pomoč in podporo.
Ne gre le za postavljanje figur
Od doma v Šmartnem pod Šmarno goro do odgovorne službe šefinje komerciale v tedanji Rašici ni bilo daleč, a ob treh otrocih je kmalu spoznala, da dolgo ne bo zdržala. Nato je zbolela in ostala doma. Lotila se je ustvarjanja, tudi slikanja in oblikovanja gline. Slednji je ostala zvesta, zato se je odločila za izpopolnjevanje znanja. Oblikovalska želja jo je pripeljala na likovni tečaj k akademskima kiparjema Mileni Braniselj in Jožetu Baršiju. Velika spodbuda na ustvarjalni poti je bila zanjo nagrada, ki jo je dobila za svoje prve izdelane jaslice, ki jih je poslala na natečaj Kmečkega glasu leta 1995. Takrat se je resneje začela ukvarjati z jasličnimi figurami. Ne gre zgolj za postavljanje figur, jaslice so po njenem mnenju veliko več.
»Jaslic ne delam zaradi denarja,« poudari gospa Ana. »Ko pridem v klet, nekaj preberem, morda zmolim, potem se prestavim v svoj ustvarjalni svet. Jaslic ne delam rutinsko, saj moram imeti predvsem odnos do tega, do gline in do zgodbe. Ni dovolj, da postaviš figure pa osla in vola ter ovce. Študirala sem Sveto pismo, zato so se mi porajale zgodbe. Znotraj teh zgodb so še dodatne zgodbe. To so slovenske zgodbe, saj je bil Jezus rojen za vse ljudi sveta, zato ga lahko postavimo v svoje okolje, predvsem pa je pomembno, da se mu približamo.«
V Muzeju jaslic na Brezjah je vse do konca tega leta na ogled razstava jaslic, ki so veliko več kot to. Gre za svetopisemske prizore v jaslicah. Poleg tega se s samostojno razstavo, kjer je temelj zgodba sv. Frančiška Asiškega, predstavlja na Prevaljah. »Bil je začetnik jasličarstva,« poudarja Korenčeva. »Čeprav so bile upodobitve jaslic že prej, recimo na freskah, kipih, slikah. Frančišek je osla in vola v jamo v vasi Greccio pripeljal s točno določenim namenom. Tista noč je bila za te ljudi enkratna, vzdušje v votlini je bilo nenavadno in preprosto čudovito, povsod toplina in soj sveč, daritev. Ko je sv. Frančišek nad glavo dvignil hostijo, so ljudje v rokah videli Jezuščka. Ko je to položil v jasli, je vse žarelo. Ta občutek so ljudje potem hoteli ponavljati. Po Frančiškovi smrti so ljudje postavljali sohe ali kipe, ki so jih oblekli, predvsem z željo, da bi ta dogodek obnovili. Tedaj so začeli postavljati figure.«
Vse je povezano
Ana Korenč še danes išče odgovor na vprašanje, kaj sploh pomenijo jasli in jaslice. »Osliček ima zelo pomembno vlogo, tako da ni dovolj, da ga postavimo ob Sveto družino in pastirje, ampak je tudi prav, da spoznamo celotno vsebino. Jasli so prostor za živali, iz njih dobivajo snovno hrano. Marija je v jasli po naključju ali ne položila Jezusa, torej duhovno hrano za nas. Vse je povezano. Pater Leopold Grčar, ki je tudi pobudnik in predsednik Društva jasličarjev Slovenije, nas vsako leto popelje na ogled jaslic v druge države. Zelo se razlikujejo od države do države. Italijanske jaslice so drugačne od alpskih, Španci poznajo diorame, ko je celotna zgodba postavljena v globino, izjemno zanimive so neapeljske. Te se mi zdijo najimenitnejše. Izdelujejo glave in roke, ki jih namestijo na ogrodje, vse skupaj pa lepo oblečejo. Te figurice oziroma posamezne dele so potem prodajali na sejmih. Naredijo vse do najmanjše podrobnosti. Pri tirolskih jaslicah je pomembna samo hiša, za figure je pa čisto vseeno, kakšne so. Pri nas smo bili revnejši in so bile znane papirnate jaslice, ker ljudje za druge niso imeli denarja. Šele pozneje so začeli ustvarjati iz gline in lesa.«
Kako nastajajo jaslice »Jaslice delam tri tedne. Najprej moram narediti figure. Odločim se, kakšne jaslice bom naredila, v mislih pa moram vedeti, za koga bodo. Vedno gledam na značaj in vzdušje, poglobim se v osebo, za katero delam jaslice. Marija je lahko materinska, lahko je tudi častilka, ki je častila svojega božjega otroka.« Jaslic poleti ne more delati, začne 1. septembra, ko se začne pouk v šolah in se vse nekako umiri. |
