LJUTOMER – Prav na dan, ko so prodajalci naftnih derivatov nekoliko znižali ceno kurilnega olja (po novem ta znaša 0,815 €/l), smo zakoncema Horvat, 55-letnemu Antonu in njegovi leto dni starejši Veri, izročili bon za 500 evrov, s katerim ste jima bralci prek Krambergerjevega sklada pomagali nabaviti kurilno olje. Reveža, ki jima nikoli ni bilo postlano z rožicami, sicer imata streho nad glavo v skromnem pritličnem stanovanju v Prešernovi ulici v Ljutomeru, a so jima mrzle jeseni in zime doslej prinašale preveč preglavic. Čeprav so jima ljudje rade volje pomagali, sta se največ grela, kot pravita, s telesoma in soparo iz lonca, kadar je Vera na plinskem štedilniku kuhala riž ali krompir. Večkrat sta lačna kot sita, a kljub temu jima nič ne more do živega, saj vztrajata skupaj v dobrem in slabem, tako kot sta si že kot mlada zaljubljenca obljubila. Še danes ju greje ljubezen izpred 36 let, ko sta se spoznala. Vera, z dekliškim priimkom Bakan, ki je odraščala v Murščaku v občini Radenci, je že od mladih nog navajena živeti skromno, saj njeni starši niso nikoli imeli lastnega doma, tako da je družina vedno živela v najemniških objektih.
»Doma smo bili vedno grozno revni. Pet otrok nas je bilo. Atek je hodil delat na državno posestvo, mama pa od kmeta do kmeta, da smo lažje preživeli. Niti učiti se nisem mogla tako, kot bi se morala. Sedem let osnovne šole sem končala na Kapeli pri Radencih. Enkrat sem zaostala, zato je nisem dopolnila. Potem sem šla od kmeta do kmeta, služila kot poljska delavka, tudi kuhala in prala sem,« nam je razlagala skromna Vera, ki je razložila, kako je v Murščaku spoznala svojega Antona oziroma Tončka, kot mu ljubkovalno pravi: »Zgodilo se je nekoč, ko je Tonček, ki je iz Ljutomera, k enemu kmetu hodil delat po službi, saj je bil zaposlen na krajevni skupnosti. Kosil je in skrbel za okolico v vsem Ljutomeru. Hitro sva se zaljubila...«
Ko plačata položnice, ostane le drobiž
Skupaj sta že skoraj 36 let in v tem času sta se že sedemkrat selila iz enega podnajemniškega stanovanja v drugo. Pred devetimi leti sta dobila stanovanje, v katerem sta še danes. Takrat je bilo še občinsko, pred dobrimi tremi leti pa so ga vrnili dedičem, trem v Avstriji živečim denacionalizacijskim upravičencem (Edeltraud, Haralda in Eriko zastopa mariborski odvetnik Samo Kolnik), ki so zdajšnji najemodajalci. Stanovanje, ki ga najemata Horvatova, meri skromnih 26,33 kvadratnega metra. Zanj plačujeta 100 evrov najemnine na mesec in nikoli ne zamujata, saj se bojita, bog ne daj, da bi ju vrgli ven. Ko pokrijeta še preostale stroške (kabelska televizija, dodatno zavarovanje obeh, RTV-naročnina, vodarina in smetarina, telefon, elektrika...), ki jih morata plačevati sproti, jima za hrano ostane pičlih 20 evrov. Dobita namreč samo 320 evrov na mesec, in sicer jih prejema Tonček od zavoda za zaposlovanje. Ko je še bil na bolniški, od junija 2013 do junija 2015, je prejemal vsaj 505 evrov, ker pa je pri zasebniku, kjer je opravljal najtežja dela, dobil odpoved, je pristal na borzi dela in se je tudi prejemek znižal. Zdaj si poskuša urediti pokojnino, saj je invalid in bo težko še dobil delo. Okoli 35 let delovne dobe si je nabral pri podjetniku, kjer je plastificiral izdelke iz aluminija ali železa, včasih je sodeloval pri zemeljskih izkopavanjih, pred tem je delal kot pomočnik v zidarstvu, transportni delavec, progovni na železnici, vzdrževalec parka ipd.
Prijazna Vera, ki se je nenehno zahvaljevala našim bralcem ter drugim ljudem dobrega srca, ki jima pomagajo, je tudi težka invalidka in ne dobi nič, razen občasno kakšne enkratne pomoči. Kot pravi, je že kot 19-letnica, davnega leta 1978, ko je delala pri kmetu, na lestvi čistila okno. »Lestev mi je spodneslo, z rokama sem se oprla na šipo, ta se je zlomila in po obeh rokah sem se porezala do kosti. Tri mesece sem ostala v ljubljanskem UKC. Žile imam povezane s plastiko, sicer bi bili roki mrtvi. Nič težkega ne smem dvigati. Čeprav mi prste vleče skupaj, lahko vsaj kuham in perem. Ne morem pa s takimi rokami dobiti zaposlitve, imam tudi težave z glavo in kmalu bom morala na operacijo,« pravi Vera, ki zaviha rokave, pokaže brazgotine in dodaja: »Po zakonodaji mi ob poškodbi ni pripadalo nič. Ker ob nesreči nisem bila zaposlena, invalidske pokojnine tudi nisem mogla dobiti.«
Pereta na roke, saj se bojita požara
Kljub skromnosti in težavam zakonca živita v slogi. Družbo jima delajo ribe v akvariju, tega jima je podarila Tončkova hčerka iz prejšnjega partnerstva, še posebno pa kužek mešanček, ki je tudi nekakšna obveznost za vsakodnevne sprehode. »Bog naju je očitno spravil skupaj, da se kar razumeva. Drug drugemu pomagava, se v stiskah potolaživa. Že od mladih nog sva navajena, da se siromaško preživljava. Če le bo zdravje, bo nekako šlo,« pravi zgovorna Vera, ki ob Tončku, ta zaradi ostrih bolečin v hrbtenici večinoma leži, pripravi pičle obroke hrane in pospravi skromno stanovanje. V preostalem času gledata televizijo in tako vsaj takrat pozabita na težave.
»Zdaj nam poskuša gospa iz Murske Sobote s pomočjo ljudi dobrega srca nabaviti nov televizor, saj imava starega, ki ga ni mogoče dolgo gledati. S paketi hrane nama pomagata Rdeči križ in Karitas. Tudi obleko in obutev greva iskat tja,« pove Vera. Z možem se iz srca zahvaljujeta bralcem Novic, še posebno pa sta hvaležna sosedi Dragici Majcen, ki jima je že novembra lani podarila peč na kurilno olje. Kurila nista veliko, saj si nista mogla privoščiti niti pet litrov olja na dan, kajti ni bilo denarja. Zdaj bo nekoliko lažje, saj bosta lahko kupila olje. Rada bi kupila tudi pralni stroj, saj je prejšnji, že zastarel, zgorel in bi lahko povzročil požar v bloku. Zato pereta na roke, čeprav sta invalidna. »Bolj varno je za vse nas,« pravi Vera, ki je vesela, da bosta s Tončkom laže preživela zimo, ki vse hitreje trka na vrata. Res sta zakonca Horvat v hudi stiski, a iz njiju in njunega skromnega doma žari posebna toplina, ki človeka ne pusti ravnodušnega.
