NEZNANA OSEBA

Za državo je N. N., 
za nas pa 
Dušan Grahovac

Objavljeno 25. oktober 2015 21.45 | Posodobljeno 25. oktober 2015 21.45 | Piše: Andrej Lasbaher

Neverjetna zgodba o človeku, ki je leta 1973 iz BiH prišel v Maribor. Tam je bil prijavljen in redno zaposlen, ko pa je še v nekdanji SFRJ ostal brez dokumentov, je postal za slovenske oblasti neznana oseba.

Preden je Dušan Grahovac leta 1973 prišel v Maribor, je delal v Drvarju.

Za državo je neznanec. Vendar ima N. N. v našem primeru tudi ime in priimek. Dušan Grahovac. Rodil se je 15. aprila 1945 v Gruborskem Naslonu pri Drvarju v Bosni in Hercegovini. Ko je imel še svoje dokumente, je to z lahkoto dokazal. Danes mu lahko le verjamemo.

O tem pravi: »Imam sestro, ki je živela v Nemčiji in si je želela, da bi na stare dni skupaj z bratom živeli doma v Bosni. Na to sem se zanašal, zato takrat, ko se je bilo treba odločiti, nisem vzel slovenskega državljanstva.« Prisoten je bil tudi strah, saj so v Bosni vladale vojne razmere in kaos: »Če vzamem slovensko državljanstvo, ne bom mogel več v Bosno in tam preživeti starih dni, sem menil. Bil sem zmeden in sam v odločitvi.«

Leta v Sloveniji

Preden je leta 1973 prišel v Maribor, je delal v drvarski lesnopredelovalni industriji, se poročil in kmalu dobil hčer edinko. »Žena je bila natakarica, in v to gostilno sem rad zahajal, tako rad, da sem se ob tem tudi zapil,« iskreno pove. Popivanje kmalu ni imelo več meja, prav njegova žena je bila tista, ki mu je odklonila naročeni kozarec. »V jezi sem tam vse razbil. Odpeljala me je policija in me pošteno pretepla. Ko sem se streznil, sem se odločil, da odidem.« In prišel je v Slovenijo k edinemu poznanemu Slovencu, ki ga je poznal iz obdobja služenja vojaškega roka v Makedoniji. »Tukaj mi je bilo tako všeč, da sem kar ostal!«

Sledila je služba v Agrokombinatu, Mesni industriji Košaki in nato v Jeklotehni Maribor. »Imel sem srečo, da sem prek znanca dobil to službo. Pozneje mi je bilo žal, da sem jo pustil, saj je bila plača redna, poleg tega pa smo dobivali dnevnice za terensko delo. Tu sem dobil tudi svoje prvo stanovanje.«

Dokumenti so izginili

Službo je pustil zaradi smrti očeta, saj je njegova mama, ki je rodila deset otrok, ostala sama na domačiji, zato je odšel v Bosno. A ko se je čez eno leto vrnil v Maribor, se je prav vse spremenilo: služba ga seveda ni čakala, nove pa ni več dobil.

Čakalo pa ga je še eno neprijetno presenečenje. »Izginili so vsi moji osebni dokumenti. Za nove se nisem pobrigal. Zdaj nimam prav nobenega. Niti do rojstnega lista ne morem, saj so se zadeve v Bosni po vojni drastično spremenile, marsikaj je bilo takrat izgubljenega ali uničenega.«

Med iskanjem nove zaposlitve in strehe nad glavo je naletel na kmeta iz okolice Maribora, ki je iskal hlapca. »Tam sem ostal deset let, redno dobival plačo na roko in na koncu, ko so lastniki umrli, je kmetija propadla, dediči so vse razprodali. Spet sem bil na cesti.« A ni obupal. Dokler je bil zdrav, je hodil od kmetije do kmetije, tam pridno delal, spal na skednjih in občasno za opravljeno delo prejel plačilo.

Birokratska kalvarija

Prava pot navzdol se je začela, ko mu je zdravnik diagnosticiral tuberkulozo. Po dolgotrajnem zdravljenju na Pohorju mu je mariborski Karitas priskrbel prebivališče na Dupleški cesti, pri gospe Mileni je ostal štiri leta.

Danes pred nami stoji človek s sedmimi križi na plečih brez vseh dokumentov in dokazil, da je res Dušan Grahovac in ne N. N., za kar ga ima slovenska birokracija.

»Želim se spet srečati z edinko Sando. Vem le, da živi nekje v Novem Sadu in da se poročena piše Štrbac. Zetu je ime Radovan. Pred veliko leti sva imela telefonski stik, a sem nato izgubil njeno telefonsko številko.« Ob tem se spomni njene zadnje ponudbe, naj se jim pridruži v Vojvodini, kamor se je z možem in otroki zatekla med bratomorno vojno.

Dušan Grahovac, nekoč postaven moški, se zdaj pomika le ob bergli, utrujen od bolezni in let. Na stara leta bi rad našel mir, imel penzijo in živel pri kateri družini na podeželju. Trenutno živi v zavetišču za brezdomce v Mariboru, kjer si sobo in majhno kopalnico deli s petimi. Čeprav je bil tudi redno zaposlen, ne prejema ne pokojnine ne socialne podpore, nima niti zdravstvenega zavarovanja. Ker je uradno oseba N. N.

Če ga danes ni, 
je nekoč bil!

Pobrskali smo po arhivih uradnih ustanov v Mariboru in z nekaj truda pridobili dokaze, da je Dušan Grahovac nekoč vendarle obstajal tudi za državo. Na Upravni enoti Maribor smo pridobili dokument, ki dokazuje, da je imel od 1976. pa vse do leta 1990 stalno prebivališče v Mariboru, do 26. februarja 1992 pa v kraju Dragučova pri Pesnici. Od marca 1992 na potrdilu o stalnih prebivališčih piše: neznana država.

Dušan Grahovac je bil v Sloveniji tudi redno zaposlen: iz dokumenta, ki ga je izdal Zpiz, Območna enota Maribor, je razvidno, da ima v naši državi skupno pokojninsko dobo 4 leta, 9 mesecev in 15 dni. Dokazi, da Dušan Grahovec tudi za državo nedvomno obstaja in je še vedno del naše družbe, so torej na voljo tudi birokratom. Zato Dušan upravičeno pričakuje, da mu bo država priznala vsaj to, kar je z rednim delom prispeval v njeno blagajno...

Državi preprosto ni mar

Za mnenje o tem primeru smo poprosili tudi nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica, ki ga je v postopku že zastopal. Posredoval nam je del napisanega iz prošnje UE Maribor z dne 2. 12. 2013 za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po zakonu o izbrisanih. Kot pooblaščenec je že 31. oktobra v pismu ministru za notranje zadeve in varuhinji človekovih pravic zapisal: »Primer g. Grahovca je jasen dokaz popolne neživljenjskosti tiste določbe zakona o izbrisanih iz leta 2010, ki je tem ljudem omogočila vlaganje prošenj samo tri leta (do 24. 7. 2013). Birokratsko-politična 'logika' se ne more in noče vživeti v položaj in psiho ljudi s socialnega dna, ki so tam, brez vseh dokumentov životarili 20 let – če v svoji bedi ne berejo uradnega lista, da se je po 18 letih od storjene krivice država zbudila in jim blagohotno naklonila triletni rok, v katerem lahko zaprosijo za dokumente, naj bi bil pa to zdaj njihov problem?! Politiki in birokrati živijo v svojem svetu in realnega položaja ljudi na socialnem dnu ne morejo in tudi nočejo razumeti.« Ob tem še pripomba Krivica: »Prošnja je bila doslej gladko zavrnjena na upravni enoti, na notranjem ministrstvu in na upravnem sodišču – 30. oktobra lani sem zoper to vložil še revizijo na vrhovno sodišče. Kdor se temu čudi, naj se spomni, kje živi: v 'pravni in socialni' državi Sloveniji.«

 





Deli s prijatelji