LJUBLJANA – »Rdeči križ pomaga s hrano ali drugače okoli 200.000 ljudem!« je poudaril predsednik Rdečega križa Slovenije Dušan Keber. Toda ali Rdeči križ s humanitarnimi paketi res pomaga ali je to zgolj nekakšna potuha, se je pred časom vprašal tudi Marjan Mužan, ki je med praznjenjem ekološkega otoka pod blejskim smučiščem Straža zgroženo obstal pred zabojnikom.
»Kar solzne oči sem dobil,« je pojasnil. »Odkril sem več paketov Rdečega križa, ki so bili polni hrane. Vsi so bili še originalno zapakirani, in ko sem odprl enega, sem videl, da niti enemu izdelku ni pretekel rok uporabnosti.« Hrano je Mužan pobral. »En paket Rdečega križa sem obdržal, da se vidi, kaj je nekdo vrgel stran. Sramota!«
Direktor komunalnega podjetja Infrastruktura Bled Janez Resman je zgrožen: »To, da gre v odpadke še uporabno oblačilo ali čevlji, ker smo pač na Bledu, kjer je življenjski standard gotovo precej višji kot v bližnji okolici, bi kdo še razumel, da pa se v smeti vrže hrano, ki je poleg vsega odlična ter podana kot humanitarna pomoč, tega res ne morem dojeti.«
Humanitarni paketi pomoči v obliki hrane so namenjeni ljudem, ki jo resnično potrebujejo. Glede na to, da v Sloveniji pod pragom revščine živi približno 280.000 ljudi, gre humanitarna pomoč več kot očitno tudi v roke tistih – s polno ritjo! Taki so najbrž uprizorili žalosten dogodek, ki so ga opazili sprehajalci v okolici Gornje Radgone, natančneje med Lutverci in Segovci ob reki Muri. Nekdo je kar iz avtomobila zalučal proti Muri tri večje škatle z živili.
Drage ure, pametni telefoni
Podobno zlorabo je morala s stisnjenimi zobmi opazovati prostovoljka, ki pa je hotela ostati anonimna. Pomagala je v humanitarnem centru Rdečega križa v Ljubljani. »To res boli,« je v pogovoru večkrat ponovila.
V Ljubljani na Viču je delilnica humanitarne pomoči, hrane in rabljenih oblek. V letu 2016 so razdelili nekaj več kot 350 ton pomoči v hrani in oblekah. Ljubljanska območna enota skrbi za okoli 12.000 odjemalcev humanitarne pomoči, po katero prihajajo ob ponedeljkih in torkih med 12. in 16. uro ter ob sredah med 10. in 17. uro. Ob sredah s paketi osrečijo tudi po 200 družin.
Toda ali jih res osrečijo, se sprašuje prav naša sogovornica, ki kar ni mogla verjeti, kako izbirčni so slovenski (ljubljanski) reveži. Da so reveži, dokazujejo namreč z dokazili o višini mesečnih osebnih dohodkov vseh družinskih članov, na primer z odločbo o denarni socialni pomoči, zadnjimi tremi bančnimi izpiski ali plačilnimi listami, izpiskom o višini pokojnine. Sogovornica je prepričana, da gre za številne manipulacije, o svojih dvomih pa prostovoljci in zaposleni, ki izdajajo humanitarne pakete, ne smejo niti črhniti. »Prepričana sem, da mnogi prikazujejo lažne podatke,« je nadaljevala. »V ozadju njihovih minimalcev je gotovo delo na črno, saj prihajajo po pomoč neverjetno dobro oblečeni, pri njih sem videla drage ure in pametne telefone, za nekoga, ki je pod pragom revščine, se pripeljejo, vsaj za moj okus, s predragimi avtomobili.« Če je to še nekako tolerirala, jo je ponovna zavrnitev humanitarne hrane pošteno razhudila: »Čez glavo imam tistih, ki na veliko zavračajo ponujeno! To res boli, ko slišiš, 'tega ne rabim, tega tudi ne, tega ne bom vzel!'«
Polovica prevarantov?
Nadaljevala je v podobnem tonu: »Mnogi se pripeljejo s strahotno dragimi avtomobili, ali so to avtomobili njihovih prijateljev, sorodnikov ali so izposojeni ali ne, ne vem, razdeljevalci pomoči nismo policisti, da bi to ugotavljali! Ne nazadnje, zakaj bi si sploh sposojali takšna prevozna sredstva, zame je to kvečjemu provokacija vseh, ki napolnijo prtljažnik z rabljenimi oblekami in jih, videla sem, prodajajo na bolšjaku.«
Motilo jo je, da tisti moški, ki prihajajo po pomoč v boljših vozilih, ne gredo po hrano in obleke, temveč napotijo svoje ženske. »Možje ves čas sedijo v vozilu in niti ne pomislijo, da bi šli pomagat.«
Sogovornico najbolj žalosti, da je Slovencev, ki pridejo po pomoč, izjemno malo, »če jih je vsega skupaj 10 odstotkov, sem povedala preveč, veste, pri mnogih obstaja še vedno izjemen ponos«! Prevarantov naj bi bila vsaj polovica!
Glede na to, da je bila priča brutalnemu zavračanju humanitarne pomoči, je prepričana, da na njihovih policah ostane tudi za pol tone humanitarne pomoči na mesec! Takrat se je pripeljala povsem nova kia sportage, vredna med 18.000 in 30.000 evri. Možakar, na vrhuncu svojih moči, je zdolgočaseno sedel v avtomobilu. Njegova žena je v nekaj rundah napolnila prtljažnik do vrha.
»Ne, nimamo občutka, da kdo izigrava sistem, saj so pravila zelo jasna,« so nam sporočili z Rdečega križa. »V ljubljanskem humanitarnem centru opažamo, da ljudje vzamejo pomoč, ki jo potrebujejo. Seveda občasno določenih izdelkov ne prevzamejo, a tu gre pogosto za odločitev iz verskih ali drugih razlogov, na primer, muslimanske družine ne vzamejo mesnih narezkov in paštet, ljudje z boleznijo in dietami pač ne vzamejo tistega, česar ne smejo zaužiti. S sistemom, da ljudje pri nas pustijo tisto, česar ne bi zaužili, lahko celo bolj učinkovito pomagamo ljudem, ki pomoč potrebujejo, ter tisto, kar ostane, oddamo ljudem, ki to z veseljem uporabijo.« In še: »Pred humanitarnimi centri Rdečega križa, vključno z ljubljanskim, ni videti veliko novih in dragih avtov. Pomembneje kot soditi po videzu je videti širšo sliko in razumeti okoliščine, v katerih živijo revni. Tudi oblačila z znamkami so lahko iz druge roke, avto izposojen, da lahko ljudje domov pripeljejo našo pomoč, koga pripeljejo tudi prijatelji, prostovoljci, taksist.« |
