Čeprav vedno najdem vsaj mini način, kako bi lahko kaj privarčevali, mi je jasno, da v praksi seveda stvari ne potekajo tako. Pogosto česa ne potrebujemo, a si tu in tam pač moramo privoščiti. Tak je bil moj sobotni izlet v Ljubljano. Le kaj se je precej neuspešni kuharici treba peljati v Ljubljano na tržnico? Včasih se pač moramo pregrešiti. Pa naj tudi stane. Domov sem odnesla polno vrečko nepotrebnih živil.
Z beemvejem na informativni dan
Napake je lažje iskati pred tujim pragom in niti tokrat mi ni ušla množica precej lepih avtomobilov z registracijami iz vse Slovenije, ki se je ta dan znašla v prestolnici. Že v petek so me opozorili, da bo v središču najbrž precej povečan promet zaradi informativnega dne, a temu sploh nisem posvečala pozornosti. To so vendar srednješolci, mulčki, ki se šele odpravljajo v življenje. Le koliko med njimi pa je lahko takih, ki imajo avtomobile?
Pa mi je bilo takoj ob izvozu z obvoznice jasno, da me je čas popolnoma povozil. Precej se je spremenilo, odkar sem se pred veliko leti s prijateljicami odpravila na tak dogodek. Razdelile smo se v pare, stopile za cesto in dvignile palec. Nobenih beemvejev ali audijev nismo imele. Niti fičkov. Morda je bil študij za naše starše tudi zaradi tega finančno manj zahteven. Vsaj prevoz je bil v glavnem brezplačen. Tudi pred študentskimi domovi je bilo le malo avtomobilov. Pa še ti so bili v glavnem v lasti tistih, ki so se za študij odločili pozneje, ko so za sabo že imeli nekaj let delovne dobe. Danes so parkirišča pred domovi polna pločevine. Čeprav je kriza, dela in štipendij je manj, je štirikolesnikov vse več.
Avto že, a bencin …
Resnica je, da danes avto dobiš napol zastonj. Moj ima bolj ali manj »vse, kar imajo veliki«, a njegova cena nekako ne gre čez 200 evrov. Verjetno je to tudi glavni argument, ki ga mladež uporabi pri starših, da se odločijo ugoditi še eni želji.
Ja, nakup avtomobila je bil včasih razkošje. Danes pa je razkošje bencin. Ta je vsak dan dražji in njegova cena skoraj dosega evro in pol. Pot iz na primer Maribora do Ljubljane nadobudneža oziroma njegove starše stane skoraj 15 evrov. Zgolj gorivo. Če odmislim stroške vzdrževanja.
Kolikor se spomnim in vidim tudi pri znancih, ki v svojih hišah gostijo študente, se ti običajno vsak vikend odpravijo domov. Po zaloge. Kar pomeni, da vsak mesec opravijo približno osem voženj po 15 evrov. Če bi se vsaj enkrat odpravili na štop, kot smo mnogi nekoč prepotovali vso Evropo, bi vsako leto študija prihranili 360 evrov. Če ima ta narodni up še malo sreče, to zadostuje kar za štiri mesece bivanja v študentskem domu.
Ni bilo gneče pred lesarsko fakulteto
Vse skupaj bi bilo še opravičljivo, če bi vsi ti vozniki avtomobilov res tudi študirali, diplomirali in potem dobili dobre službe. Pa zelo verjetno ne bo tako. Predvsem zato, ker je bilo, v nasprotju z mnogo precej neuporabnimi programi, ki proizvajajo težko zaposljive kadre, prav malo gneče pred lesarstvom na biotehniški fakulteti. To sem izvedela od mame, ki se je med mojim obiskom tržnice s psom sprehodila do omenjene fakultete. Med potjo domov sva se šalili, da se bova vpisali tja. Niti ni sprejemnih izpitov in gotovo dobiš prav dobro službo. Ob tem se mi je porodilo vprašanje, ali sploh še kdo študira zato, da bo nekoč delal. Tako in tako imaš vse, preden sploh dobiš prvi podpis v indeks.
