Vsakomur lahko pogledam 
v oči

Skoraj 89-letni Aleš Mižigoj ni samo najstarejši še aktivni menedžer v Sloveniji, pač pa tudi najstarejši delavno aktivni prebivalec v državi. Medex je vodil kar 40 let, od leta 2001 je v tem družinskem podjetju svetovalec in še vedno desna roka hčerke Aleše Kandus, ki je direktorski položaj prevzela od očeta. Uspešno zgodbo o Medexu, kjer dela že 55 let in je od lani v stoodstotni lasti družine Mižigoj, je začel pisati leta 1961, nekaj let po diplomi na ekonomski fakulteti. Prezadolženo podjetje, ki se je ukvarjalo izključno z izvozom medu, je rešil pred stečajem, na kar je najbolj ponosen. Pod njegovim vodstvom je Medex postal največji prodajalec medu in pozneje proizvajalec čebeljih pridelkov v nekdanji Jugoslaviji.

»S trmo in prekaljenimi pogajalskimi sposobnostmi je zavračal težnje po vključevanju Medexa v številne tozde in ga utrjeval v uspešno samostojno blagovno znamko,« so zapisali v Združenju Manager, ki je letos Mižigoju podelilo priznanje za življenjsko delo v menedžmentu. Rojen v Medani v Brdih julija leta 1928 rad pove, da je svoje prve izkušnje v trženju pridobil že kot otrok, ko je prodajal sadje z družinske kmetije v Stari vasi ob Savi, kamor je številna družina Mižigojevih iz Brd zbežala pred Italijani in fašizmom v Kraljevino Jugoslavijo. Če je Anton Janša največji mož slovenskega čebelarstva, je Aleš Mižigoj največji slovenski poslovnež in menedžer v zgodbi o čebelah in njihovem proizvodu medu ter izdelkih iz njega. Tudi sam je strasten čebelar, in prav marljive čebele so za legendo slovenskega menedžmenta največje vzornice.

Istega leta, ko ste se rodili, se je družina iz Medane odselila v tedanjo Kraljevino Jugoslavijo.

Očetu Antonu in mami Karolini, dekliško Simčič, sem se rodil kot osmi otrok, za mano sta prišla na svet še dva, vendar ne v Brdih. Oče je bil kmet, sadjar, mama pa je sadje prodajala. Na glavi je s košaro, polno sadja, odhajala v Gorico in Videm, po Furlaniji. Mislim, da imam poslovne gene po njej, pridnost pa po obeh. Vsega skupaj nas je bilo šest fantov in štiri dekleta. Primorska in z njo Brda so bili pod Italijo, tej pa je vladal fašizem. Oče in mama sta bila velika slovenska domoljuba, zato je bilo treba oditi, zbežati pred Mussolinijem. Oče je kmetijo v Brdih prodal in kupil posestvo v Stari vasi pri Vidmu ob Savi, kamor smo se preselili oktobra 1928. Za nami se je v enem letu v Staro vas doselilo še pet primorskih družin. V Vidmu sem tudi hodil v osnovno šolo, šolanje pa nadaljeval na meščanski šoli v Krškem.

Kasneje ste Mižigojevi bežali še enkrat, takrat v obratni smeri, z vzhoda na zahod, od Nemcev k Italijanom.

Mojega šolanja v Krškem je bilo hitro konec. Spomladi 1941. je izbruhnila vojna, kraje na levem, štajerskem bregu Save je zasedla Nemčija, bili smo predvideni za deportacijo, izgon. Le pol ure je manjkalo, pa bi nas deportirali v Nemčijo, verjetno bi končali kot nacistični sužnji, najbrž kot hlapci in dekle na kakšnem nemškem posestvu. Čez Savo smo torej zadnji hip z vozom zbežali na Kranjsko, v Ljubljano, ki je bila pod italijansko oblastjo, v njej pa je živela očetova sestra Ana, ki nas je sprejela. V Ljubljani sem 1944. maturiral in se jeseni vpisal na nekoč slovito trgovsko akademijo, ki sem jo 1948. tudi končal, le da se je po vojni imenovala srednja ekonomska in je izgubila dosti nekdanjega ugleda.

Iz vojnih let v Ljubljani radi poveste tudi anekdoto, ko ste prišli poplačat neki račun k znamenitemu arhitektu Jožetu Plečniku v Trnovo.

V Ljubljani smo morali nekako preživeti, bilo je težko. Vse mogoče smo počeli, malce starejši fantje so za trgovca Bartola iz Podmilščakove s konjskimi vpregami in vozovi dostavljali premog. In tako me je mama, kot mlajšega, poslala, da grem poračunat premog k arhitektu Plečniku v Trnovo. Menda sem imel tedaj 14 let. »Fantiček, tebi pa ne zaupam denarja,« me je sprva odpravil, toda kmalu se je zadeva vendarle uredila. To je bil, se mi zdi, moj prvi poslovni kontakt s stranko (smeh).

Prva prava služba pa je bila v Litostroju, mar ne?

Leta 1948 sem postal referent za prodajo turbin. Toda 1950. sem se odločil, da grem naprej študirat ekonomijo. O tem sem seznanil sekretarja in ga povprašal o štipendiji. Odgovoril mi je, da potrebujejo študirane ljudi, vendar le ekonomistov z univerzitetno diplomo ne...

Zakaj pa ravno ekonomistov ne, saj jih ja tako rekoč ni bilo in so bili krvavo potrebni.

Ja, neizobražen cepec je bil pač. Takšnih je bilo tedaj veliko. Zato sem odšel v artilerijsko šolo za rezervne oficirje in se po njej leta 1951 vpisal na ekonomsko fakulteto, kjer sem 1956. diplomiral. Ves čas študija sem bil na fakulteti za polovični delovni čas tudi zaposlen kot referent za predvojaško vzgojo.

Ali ste tudi predavali predvojaško študentom?

Ne, neke papirje sem prekladal, pravzaprav nisem delal nič pametnega.

Kolikor vem, ste bili med študijem tudi štipendist slovenske zadružne zveze, ki je leta 1954 ustanovila Medex in za prvega direktorja postavila Mirana Goslarja.

Po diplomi sem se zaposlil na zadružni zvezi kot finančni revizor. V Medex sem prišel leta 1961, najprej sem bil komercialni direktor, kmalu sem postal glavni. Medex ni bil v dobri poslovni kondiciji, bi dejali danes, takoj po odhodu Goslarja 1959. so se začele napačne poslovne poteze in lumparije, za njih je bil odgovoren Marjan Jager, nesposoben in še goljufiv povrhu, kar je najslabša kombinacija. Kaj lahko bi se kasnejša zgodba o uspehu slovenskega čebelarstva tedaj zasukala drugače, čebelarstvu in posredno trgu z medom je grozila nevarnost, hujša kot smrtonosna varoza, zajedavska bolezen čebelje družine. Zato je Igor Peternel, ki je bil najprej predviden za direktorja, odstopil, še preden je nastopil funkcijo. Ustrašil se je, jaz se pa nisem, to je vsa resnica. Z Goslarjem sva prijatelja še danes.

Je vaša družina, ki lastniško danes stoodstotno obvladuje Medex, vedno ravnala etično?

Eno od mojih življenjskih načel je poštenost. Pri lastninjenju podjetja je bila cena za vse enaka in pri notranjem odkupu delnic podjetja je morala sodelovati vsaj tretjina zaposlenih. 1992. smo postali delniška družba, 40-odstotni lastniki smo postali zaposleni, preostalo so imeli skladi. Kasneje smo od zaposlenih kupovali delnice, transparentno in brez pritiskov. Vsakomur lahko pogledam v oči. Danes smo Mižigojevi stoodstotni lastniki. Vsi, tudi moja žena Marija pa hčerki, starejša Milojka in kajpak Aleša. Sicer pa imava z Marijo tudi dva vnuka, pravnuka in dve pravnukinji.

Leta 1980 ste prejeli Kraigherjevo nagrado, najuglednejšo pri nas za gospodarske dosežke. V vaši pisarni visi na steni na najuglednejšem mestu.

Boris Kraigher je bil zelo sposoben možakar, vizionar, tako kot njegov naslednik Stane Kavčič, zelo sem ponosen na nagrado, ki sem jo prejel pred 37 leti, poimenovano po njem.

Toda politika vas čisto zares nikdar ni zanimala?

Nikoli. Čeprav sem bil ves čas in sem tudi danes blizu nje, tako pač je. Zamerim ji, da so naša velika podjetja, ki bi se jih, kot sem jaz nekoč Medex, dalo rešiti, raje prodali. Pri tem mislim na leve in desne politike in tiste na sredini, ki jih je največ. Še danes sem besen zaradi tega. V mislih imam zlasti Mercator, ki so ga za drobiž prodali Hrvatom, z vsemi posledicami za slovenske dobavitelje, tudi čebelarje, če hočete. Povedal sem jim to, tudi pogojno mojim levičarjem, enemu, zelo visokemu esdejevcu sem v obraz vrgel, da ga je lahko sram.

So vas poskušali kdaj kupiti oziroma prodati, mislim Medex, preden ste postali 100-odstotni lastniki?

Večkrat. Pa se nismo pustili.

Ampak v politiko so vas zanesljivo vabili.

Seveda. Že v Jugi, Janko Smole, ko je leta 1966 postal zvezni minister za finance, me je želel za pomočnika. Mene to ni zanimalo, administracija, igre pod mizo pa takšne stvari.

Marsikateremu Slovencu se tudi ni ljubilo v Beograd, ali ne?

Ja, to je res. Tudi meni se ni (smeh). Preveč lepo mi je bilo in mi je v Sloveniji.

Slovensko čebelarstvo je pretresala afera z medom, ki je vseboval strupene snovi. Kaj menite o tem?

Krivda je bila v veterinarski službi, ker ni nadzirala, s kakšnimi sredstvi zdravijo čebele. Je pa moja hčerka Aleša že leta pred izbruhom afere opozarjala ministra za kmetijstvo, kaj počne lump z Vrhnike in kakšne posledice bodo.

Kakšen med torej uživamo? In kakšen je Medexov?

Medex že od leta 1975 izvaja strog nadzor medu, tudi v uglednih laboratorijih v Nemčiji in v našem, kajpak. Ustanovili smo ga že leta 1968 in ni bil samo prvi tovrsten v Jugoslaviji, temveč tudi v Evropi. Zagotavljamo, da je naš med neoporečen.

Poleg drugih obveznosti in zadolžitev sodelujete pri humanitarnih društvih, da o športnih ne govorim.

Približno deset funkcij v različnih društvih imam, tri sem tudi ustanovil. Sem tudi soustanovitelj slovenske znanstvene fundacije in imam priznanje zlatega donatorja.

Vaša srčna bolečina pa je Olimpija, največje športno društvo v Sloveniji, ki pred našimi očmi propada.

Absolutno, srce se mi trga zaradi nje. Šestdeset let sem zraven, zdaj sem predsednik častnega odbora društva, rešujemo, kar se da.

Povsem prostodušno ste večkrat povedali, da ste pred več kot dvema desetletjema premagali tihega ubijalca v žilah – raka.

Od tedaj z ženo vsako jutro pojeva žličko matičnega čebeljega mlečka in sedem jedrc sveže strtih orehov. Vsak dan že okroglega četrt stoletja.