Vsak ima svoje prvo morje

Moj najmočnejši in prvi spomin na morje se dotika otroške kolonije Rdečega križa na Debelem rtiču. Stanovali smo pod ameriškimi vojaškimi šotori, poleg tovarišic in enega tovariša, ki se jih je na videz otepal, smo imeli tudi tri prijazno debele kuharice, ki so mislile, da jim, socialistični socialni revčki, nenehoma umiramo od lakote. In so nas temu primerno pitale. Od takrat me palačinka s češpljevo marmelado spominja na morje in občutek, da je mogoče imeti vse.

Slane solze za slanim

Po mesecu dni so nas peljali nazaj, daleč v notranjost deželice, ki je danes država s škafom morja. Gledal sem skozi zadnje okno avtobusa, spredaj je imel rilec kot morski pes, ki ga seveda na morju kljub domišljijskemu pričakovanju nismo videli, čeprav se nam je večkrat zdelo, da ga. Ko so otroške oči torej iz Črnega Kala zrle tja na izginjajočo modro ravan, ki se je stikala z modrim nebom, sem pomislil, da morja ne bom videl nikoli več. In sem zajokal. Vzgojiteljica ni nič rekla, le pogladila me je po laseh. Morda je bila v prejšnjem ali tedanjem življenju morska deklica.

Vsak človek ima svojo zgodbo o prvem morju v življenju. Slovenci še nekako posebej. Jadransko morje, ki mu pripadamo, se nam je vedno nekako izmikalo. Pa Benečani, pa Avstrijci, pa Italijani, pa Jugoslovani, pa Hrvati, samo za nas da ni prostora ob njem ali v njem. Seveda so tudi druga morja, a ni enako.

Jadran je nekaj posebnega. Kot bi bil nalit po slovenski duši, kar koli dobrega ali slabega to pomeni. Morje, dovolj veliko in dovolj majhno, slano, kot mora biti morje, čisto prave barve, ko se jezi, je prepričljivo, ne vleče v nepovrat, to je lastnost oceanov, Adriatik je tako rekoč pri nas doma. Morje za Slovence in Slovenceljne, morje v copatah, morje pred televizorjem, a še vedno morje za izziv, večji kot nonin do kolen v vodo, ali oči, mami, glej, kako bom skočil na glavo. Da o ljubezni sploh ne govorimo, morje je vedno za ljubezen.

Želja slovenskih ljudi s kopnega, da bi morje vsaj videli, če že ne poskusili na ta ali oni način, je enaka želji Primorcev, ki se želijo vsaj enkrat v življenju povzpeti na Triglav in se pofotkati ob Aljaževem stolpu.

Izlet na morje kot partijska direktiva

Tega se je zavedal tudi učitelj iz vasi na obronkih dolenjskih Gorjancev, kraja, ki še danes slovi po izvrstni šmarnici. To je tisto vino, ki ti endvatri pokonča jetra in možgane, razen če si po nenaključju Dolenjec. Šmarnico v njihovi otožno veseli deželi namreč gojijo še danes, ob najbolj plemenitih poznih trgatvah. Eden bolj trdovratnih ljubiteljev zelenega šmarjota je še lani nedolžno izstrelil idejo o šmarnici kot pozni trgatvi. Če v tej pokrajini lahko Šentjernejčani mečejo žive peteline, opremljene s padalci, iz letal, je tudi šmarnica lahko magari ledeno vino.

A vrnimo se k drugi tekočini, k morju. Tisti učitelj izpod Trdinovega vrha je imel milijon idej. Predvsem se mu je zdelo, na deželo so ga iz mesta premestili za kazen, da je med nekakšnimi dolenjskimi Indijanci, ki jih je treba prevzgojiti, jim razširiti obzorja. In kaj na tem svetu je širše kot morje? Težko kaj. Tako je tovariš učitelj skupaj z vaškimi veljaki, gostilničarjem, predsednikom krajevne skupnosti, občinskim svetnikom in partijskim zaupnikom (vse v eni osebi) ter župnikom, ki je ovčice skupaj s sveto trojico tam zgoraj zastopal po duhovni in onstranski plati, sprejel sklep, da bi bilo lepo in pametno narediti izlet na morje, saj si delovni ljudje, kmetje, poštena inteligenca in mladina Titova to tudi zaslužijo.

Dolinska fabrika je obljubila tri avtobuse, vas pa se je zagrizla v priprave za to popotovanje skoraj na Luno. Logistika se je ubadala predvsem z neznanskimi količinami jedače in temu primerno pijače. Potovalo se je v petek navsezgodaj, že dan poprej je bilo po domačijah napečenih, nacvrtih, z dimnika vzetih, v kleti natočenih toliko dobrot, kot da bo v vasi birma, ki nikoli ni bila, ker je bilo med vojno v vasi preveč ta rdečih in premalo ta belih. Učitelj je imel v gasilskem domu predavanje o primernem obnašanju v avtobusu, na plaži, kako fina beseda, je zajedljivo komentirala vaška opravljivka in potovka, ter v morju kot takem. Šivilje so za staro in mlado nakrojile in sešile kopalk ali kar nečesa, da v velikem svetu ne bo sramote. V domačem potočku so se namreč, kolikor so se, vaščani že kakšnih tisoč let kopali nagi. Pričakovanje in navdušenje je bilo neizmerno, celo staruhi, ne samo otroci, so šteli, kolikokrat je še treba iti spat, potem pa bo morje.

Tri maše zoper morske pse

Cilj, stik dolenjske duše z morsko, je bil načrtovan na Debelem rtiču, nekako tam, kjer je danes okrevališče Rdečega križa. Potem je bilo jutro tistega dne.

Pijača in jedača sta pošli do Grosupljega. En sodček cvička, ki so ga za slabe čase privezali na streho avtobusa, je zdrsnil dol in se razbil, žalost je trajala do Postojne. V jamo niso šli, kako podgorcu pojasniti, da človeška ribica sploh ni ribica, ampak nekakšen lintvar. Po stari cesti je bil v Kačjih ridah skoraj vrhunec.

Pokazalo se je morje. Da nekaj je na tem vendarle je, so morali priznati celo tisti, ki so še pol ure prej jezikali, da morja ni oziroma da ni tako, kot ga malajo, predvsem pa da ni modre barve, saj na svetu ne more biti toliko modrine, da bi ga vsega pobarvala. Pa je bilo. Morje. Tudi slano. Lepo jih je bilo videti, 130 ljudi, odraslih in otrok, kako v nečem, kar glumi kopalke, vstopajo v objem novega, neznanega elementa. Nihče ni utonil, župnik je imel pred odhodom kar tri maše.

Ko so se peljali nazaj, so, taki so dolenjski potomci Keltov, vedeli o morju že kar preveč. Da je to eno bolj zanikrno morje. Nobenega morskega psa ni bilo, čeprav so po tihem upali, da se bo prikazal in celo koga požrl. So imeli tudi že naslov podnaslov za Dolenjski list. Naslov: Najlepše je doma, vsak podgorec ga ima. Podnaslov: Tovariš partijski sekretar žrtev morskega psa iz kapitalističnega Trsta.

Če v Piranu vtaknete prst v mandrač, ste v stiku z vsemi oceani tega sveta. Veličastna, skorajda božja kretnja. Zdaj je vrhunec poletja, potopite se v Jadransko morje, ki je bilo minulih tisoč letih bolj naše, kot bo najbrž naslednjih dva tisoč. Zgodovina Adrije je tudi zgodovina Slovencev in Avstrijcev, če bi se podrli vsi svetilniki in pomoli, ki so jih zgradili, bi se Dalmacija vrnila v čase neslovanske kraljice Tevte.

A voda, morje, ni politika, nihče vam ne more vzeti občutka postopnega, včasih kar oklevajočega vstopanja, prodiranja v vodo, vse do trenutka, ko vam oblije tudi zatilje. Svežina morja na tilniku, tistem delu našega telesa, kjer so žile, kri, najbolj zunaj. Tista kri, ki je slana zato, ker smo nekoč izšli iz morja. Simbolično. Vračanje k nečemu, kar je bilo davno tega, nostalgija za eno od izgubljenih svobod.