Bil je petek, 13. novembra. Na zahodu Ukrajine, ki jo razjeda vojna z Rusijo na njenem vzhodu, sem klepetal s prebivalci Lvova. Bolj kot njihova pričakovanja pred tekmo nogometnih reprezentanc Slovenije in Ukrajine me je zanimalo, kako živijo, kako doživljajo vojne razmere, čeprav so daleč stran od njihovega mesta. Ne glede na težavne gospodarske in socialne razmere so ohranili dostojanstvo in vedrino, s katero se lažje prebijajo skozi težaven vsakdan. Skupaj z njimi sem obžaloval, da jih je politika osvajanja ozemlja ter pohlepa po moči, vplivu in oblasti pahnila v dolgo negotovo obdobje, polno dvomov, skrbi, strahov, tesnobe in tudi smrtnih žrtev.
Tudi omenjena tekma za uvrstitev na euro 2016 v Franciji je Lvovčanom vlivala veliko upanje na vedrejši jutri. V njihovem mestu da reprezentanca ni izgubila že desetletje in pol, so vneto ponavljali. Prav zato je bilo čutiti poseben navijaški in tudi domoljubni naboj, ki pa se lahko hitro sprevrže v sovraštvo s potenciranim nacionalizmom. Zato sem jih tudi pobaral, ali lahko nekaj sto slovenskih navijačev kaj skrbi za lastno varnost. Vsi so si bili edini, da gre tukaj za šport, da naj gre na evropsko prvenstvo pač boljše moštvo. Zatrjevali so mi, da bo sicer ozračje na stadionu peklensko, a še vedno v športnih okvirih. No, tako je tudi bilo, in žal so slovenski nogometaši naslednji dan doživeli poraz.
Takrat smo bili že pretreseni zaradi novic o ubijalskem islamskem terorističnem napadu v Parizu, svetovljanski prestolnici države, v kateri prej ni divjala nobena vojna. Zajelo nas je nelagodje, za nekaj časa je športno gostovanje v prijetni deželi izgubilo ves smisel. V življenju so pač pomembnejše stvari od nogometa, ki ga mnogi jemljejo kot najvažnejšo postransko stvar na svetu. Toda teroristi so hoteli udariti tudi tam, na nogometni tekmi med Francijo in Nemčijo na Stade de France. Samomorilskemu napadalcu, opasanemu z razstrelivom, so varnostniki preprečili vstop na stadion, kjer je bilo 80.000 ljudi. V Parizu so našteli že več kot 130 smrtnih žrtev, ob masakru na omenjeni tekmi bi bilo žrtev še precej, precej več. Recimo, da je v tem primeru zmagal nogomet oziroma varnostne sile na tekmi; odigrali so jo namreč do konca. In nogomet bodo igrali tudi danes, jutri in še naprej. Pred drevišnjo povratno tekmo Slovenije in Ukrajine nogomet sicer pomeni drugo vrsto upanja za slovenske navijače. A tudi v tem primeru pomeni, da je del našega svobodnega življenja, ki ga ne nameravamo prepustiti teroristom. Lahko izgubimo tekmo oziroma bitko, vojne pa ne bomo.
