Vojak je kradel kruh za begunce

LJUBLJANA, MARIBOR, DOBOVA – »Ponosni smo na vse pripadnike Slovenske vojske (SV), ki predano opravljajo zadane naloge v begunski krizi in ki si za to zaslužijo vse pohvale ter, seveda, tudi temu primerno pošteno plačilo. Ker pa ni tako (ker poštenega plačila ne prejemajo) in zaradi splošne plačne podhranjenosti zaposlenih v Slovenski vojski se srečujemo tudi s situacijami, ki s človeškega vidika niso dopustne. V enem od takšnih primerov so vojaki poveljujoče sami opozorili na nedopustno ravnanje njihovega nadrejenega podčastnika...,« je med drugim v pismu, ki ga je naslovil na predsednika parlamentarnega odbora za obrambo Žana Mahniča, na predsednika državnega zbora dr. Milana Brgleza in na predsednika vlade dr. Mira Cerarja, poudaril Sindikat vojakov Slovenije (SVS).

Kar je za begunce, je le zanje

Na katere nedopustne situacije pa je hotel SVS opozoriti naslovnike poziva za zagotovitev poštenega in dostojnega plačevanja pripadnikov SV med begunsko krizo? Denimo na to, da je neki podčastnik – to naj bi se zgodilo na območju Maribora, kjer so resda številni slovenski državljani, tudi člani družin zaposlenih v Slovenki vojski, v precejšnji socialni stiski – kruh, namenjen migrantom in beguncem, »kradel«, še preden so ga vojaki lahko razvozili do begunskih centrov. Skrivaj naj bi ga odnašal v svoj avto, menda z namenom, da bi ga pozneje odpeljal domov, svoji družini. Toda vojaki so to opazili, menili, da gre, ne glede na vse, za sramotno, nedopustno početje, ter podčastnika prijavili.

Ker pa v naši dolini šentflorjanski še vedno prevladuje logika, da je bolje nekatere neprijetne resnice pomesti pod preprogo, kaže, da podčastniku le ne bo izrečena nobena sankcija, bo pa »skoraj zagotovo premeščen«. »Kot sindikat smo dolžni opozarjati tudi na situacije, kot je ta. Zaradi prepovedi organiziranja stavke pa ne moremo vplivati na plače vojakov. Stiske zaposlenih v Slovenski vojski so posledica odnosa države do pripadnikov Slovenske vojske,« še lahko preberemo v pozivu slovenski politiki, pod katerega se je podpisal predsednik SVS Gvido Novak. No, SVS in njegovi člani kot da so za slovenske oblastnike tako rekoč nevidni. Čeprav je tudi to, da si naša država zatiska oči pred zagatami in stiskami pripadnikov Slovenske vojske, nedopustno in sramotno. Čeprav slovenski vojaki in njihov sindikat pristojne ves čas opozarjajo na nedoslednosti – v dopisu, ki so ga poslali 5. novembra, so opozorili na nepravilnosti pri plačevanju pripadnikov Slovenske vojske za delo z migranti oziroma begunci ter na to, da je ministrica za obrambo Andreja Katič načelniku Generalštaba Slovenske vojske, generalmajorju dr. Andreju Ostermanu, 4. novembra izdala nesprejemljiva navodila glede plačevanja pripadnikov SV –, se nič ne spremeni. Ministrica je tako na zelo resne očitke sindikata odgovorila zgolj z grobim javnim (proti)napadom, objavljenim na spletnih straneh ministrstva za obrambo. Toda sindikat še vztraja in državo (vlado, državni zbor) tokrat poziva, naj končno že tako, kot to določa ustava, zagotovi enakopravno obravnavo in plačilo vsem javnim uslužbencem, ki zaradi begunske krize izvajajo podobne ali skoraj povsem enake dodatne delovne obveznosti. Policisti, ki v primerjavi z vojaki smejo vsaj stavkati, imajo vse ure prek polnega delovnega časa v celoti plačane kot nadure. Kar pa ne velja za pripadnike SV, ki naj bi tudi zaradi navodil obrambne ministrice dobili kot nadure izplačane le tiste ure, ki jih bodo (če jih bodo) v posameznem delovnem dnevu opravili potem, ko že bodo oddelali »rednih« 12 delovnih ur. Policisti so do korektnejšega izplačevanja nadur na srečo upravičeni na podlagi kolektivne pogodbe, kar je prav, vojaki pa kolektivne pogodbe sploh nimajo.

Če se za konec še enkrat vrnemo h kraji kruha in anekdotam o tem, kako so se nekateri vojaki do sitega najedli le takrat, ko so hrano delili migrantom in je kaj ostalo še zanje. Migranti, ki se, kot je znano, pritožujejo nad tem, da so razmere v begunskih centrih neustrezne oziroma nevzdržne, da je tudi zdravstvena oskrba tam nezadostna, da poleg tega nimajo na voljo psihosocialne pomoči, ki bi jim jo morala zagotoviti Slovenija – vse to so poudarjali tudi sodelujoči na okrogli mizo o dilemah nezadostne zdravstvene oskrbe ekonomskih migrantov in beguncev, ki sta jo organizirala ljubljanska zdravstvena fakulteta in oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske filozofske fakultete –, so doslej nemalokrat zavračali ponujeno hrano ali pa jo najprej še sprejeli, potem pa odvrgli oziroma zavrgli, ne da bi jo sploh poskusili. Med drugim tudi kruh.