Virtuoz, ki ga je navdihnil sam vrag

Pirančani so Giuseppeja Tartinija (1692–1770) vzeli za svoj simbol. Za Piran je to, kar je Mozart za Salzburg. Po salzburškem vzoru ponujajo razglednice, spominke in druge predmete z njegovim likom ter nekaj zgoščenk z njegovo glasbo. Z najslavnejšim meščanom se vse pogosteje postavljajo, obenem pa se trudijo še podrobneje raziskati njegovo ustvarjalnost in življenjsko pot, ki se je začela pred dobrimi 325 leti.

Zakladnica podatkov

Sem spadajo dve razstavi, ki se v teh dneh selita iz Trsta v Pulj, pa tudi že pred časom dopolnjena muzejska zbirka v njegovi spominski sobi. V njej je tudi njegova okoli 300 let stara violina. Za zbirko v njegovi rojstni hiši na trgu, ki nosi njegovo ime, skrbi Duška Žitko, kustosinja v Pomorskem muzeju Piran in dobra poznavalka Tartinija. Te dni je predstavila novo knjigo o njem, s katero nas popelje med njegove pomembne sodelavce, prijatelje, rivale in učence, v njegovo skladateljsko, glasbeno-pedagoško delo in v predmetno zapuščino.

»Izhajal je iz ene najbolj uglednih piranskih družin. Mama je bila Pirančanka, oče pa je prišel v Piran kot trgovec iz Firenc. Bil je premožen in družina je imela številne posesti, med drugim v Strunjanu, kjer je Giuseppe preživljal radoživo mladost. Šolal se je pri piranskih minoritih, kjer je v cerkvi samostana sv. Frančiška tudi družinska grobnica,« pravi Žitkova in dodaja, da se je o Giuseppeju spletlo veliko legend. Za 18. stoletje je bil nadvse sodoben in celo revolucionaren. Kljub očetovi želji, da študira teologijo, se je odločil za glasbo. V rani mladosti je šole obiskoval v Piranu in Kopru, nato pa je študiral in ustvarjal v Padovi, Assisiju, Benetkah, Pragi … Kljub pravilu, da bi si moral izbrati stanu primerno partnerico, si je v Padovi za ženo pri 18 letih izbral svojo učenko. Ni imel otrok, v Piran je prihajal bolj redko. Z ženo sta pokopana v cerkvi sv. Katarine v Padovi.

S fotografijami bogato opremljeno knjigo, ki prinaša tudi marsikatero staro podobo Pirana, je v italijanskem prevodu izdal Pomorski muzej Sergej Mašera Piran. Gre za zakladnico bibliografskih podatkov in poljudno predstavlja njegovo delo. Razkriva celo, da njegova slavna sonata Vragov trilček ni nastala leta 1713, ampak, sodeč po zrelosti dela, verjetno okoli 1740. Legenda pravi, da jo je Tartiniju v sanjah prišel na črno violino iz pekla zaigrat sam vrag...