LJUBLJANA – V minulem letu je skupina zaščitnikov živali in borcev za pravice živali v okviru Veganske iniciative prek spletnega portala sprožila akcijo podpisovanja peticije za predlog spremembe zakona o zaščiti živali. Predlagajo, da bi v novi zakon o zaščiti živali (ZZZi-C) vključili člen, ki prepoveduje rejo živali za kožuhe, lov živali v kakršni koli obliki z namenom pridobivanja kožuhov in prodajo kožuhov/krzna divjih živali, ki so bile ulovljene z drugim namenom (npr. prehranskim). Da živali v Sloveniji ne bodo trpele in umirale zaradi svojega kožuha.
Do 5. januarja 2013 jim je uspelo zbrati 6392 podpisov, kar je dovolj za parlamentarno obravnavo.
V Sloveniji 30 kožuharjev
»Predlog veganov,« kot se je slikovito izrazil tajnik Slovenske zveze društev gojiteljev pasemskih malih živali Borut Ernestl, bo z morebitno spremembo zakona hudo udaril po rejcih malih pasemskih živali, ki kunce, nutrije in preostale redijo bolj za šport kot za meso.
»V Sloveniji je več kot 1000 rejcev malih živali, organiziranih v 35 društev. Večina redi živali za razstave, le 30 pa je rejcev, ki ljubiteljsko redimo pasme, primerne za kožuh.«
Zajčje kože so bile po besedah izkušenega rejca kuncev Jožefa Bračike iz Sel pri Šentjerneju v povojnem času pomembne zaradi vsesplošnega pomanjkanja: »Ljudje so zajce oziroma kunce redili predvsem zaradi mesa, kožuh je predstavljal morebitni dodatni zaslužek.«
A kože običajnih domačih kuncev že davno niso več pomembne. Bračika pojasnjuje: »Danes je kožuh kunca, rejenega za meso, kvečjemu velik strošek, ne pa zaslužek. Kunca za meso namreč redimo do starosti 5 mesecev, za kožuh pa je goden pri devetih ali desetih mesecih. Kunec prvih pet mesecev raste hitro, naslednje štiri pa zelo počasi, se pravi, da dobiva zelo malo teže. V resnici ustvarja strošek!« Sklenemo lahko, da reja kuncev za meso praktično nima nobene zveze z rejo za krzno. »Kože vrhunskih pasem se dajo na evropskem trgu vendarle prodati,« zatrjuje Ernestl, ki je lani na evropski razstavi v Leipzigu prodal 12 kuncev za krzno.
Industrija
Glavni očitek varuhov živali ljudem, ki nosijo krznene plašče, kape in krzneno okrasje, je, da podpirajo divjo, pohlepno, nemoralno in nenasitno krznarsko industrijo, ki se kiti v »pelc mantlih«, za kar morajo živali trpeti. Po spletu krožijo posnetki pobijanja živali, ki jih še žive odirajo. Moralni in civilizacijski argument je v tem primeru na njihovi strani. V 21. stoletju naj bi vendarle dosegli nivo, na katerem živali, ki jo bomo na koncu ubili za meso ali za kaj drugega, namenimo dostojno življenje.
Branilci pravic živali želijo s spremembo zakona doseči prepoved reje živali za krzno, ne pa reje za meso, kot se širijo govorice. »Je pa res, da rejec denimo kuncev za meso v okviru prepovedi reje za krzno ne bo mogel prodati krzna, saj bi s tem kršil osnovno prepoved,« pojasnjuje članica Veganske iniciative Daša Žmauc.
Toda prav v primeru kuncev je stvar ironična, saj kunci za kožuh živijo še enkrat dlje in so deležni boljše obravnave kot kunci za meso.
Kot navaja Ernestl, so leta 2009 na 15. državni razstavi malih živali doživeli, da je predsednik Društva za osvoboditev živali in njihove pravice po ogledu razstave podal kazensko ovadbo zoper organizatorja. »Zato se bojimo, da je predlagana prepoved reje živali za krzno le uvod v gonjo proti nam, ki vodi v prepoved razstavljanja. Za naše živali je v domačih hlevih in tudi na razstavah maksimalno poskrbljeno in imajo boljši življenjski standard kot marsikateri državljan Slovenije,« sklene Ernestl.
| V Sloveniji postrelimo 10.000 lisic Kmetijsko ministrstvo je za leto 2011 predvidelo odstrel 11.420 lisic. Iz narave jih je bilo odvzetih 9593. Glede na to, da se njihovo krzno ni prodalo, letna gospodarska škoda znaša vsaj 500.000 evrov. »Če teh lisic zaradi nasprotnikov nošenja krzna in usnja ne bi uničili, bi lahko sešili 554 plaščev,« opozarja Milena Eber Štimac in dodaja, da moramo krzno uvažati tudi zato, ker ga brez potrebe zavržemo. |
32.000 ton hrane za pse
Glas pa je povzdignila tudi krznarka Milena Eber Štimac, predsednica krznarjev pri OZS, ki predstavlja že tretjo generacijo ljubljanskih krznarjev. Stric Egidij Eber je krznarstvo odprl že leta 1919.
»Preživeli smo vojno pa socializem, kar pa doživljamo danes, presega vse meje,« se vidno prizadeta huduje Milena, ki je krznarstvo prevzela od tete.
»Nasprotniki nam kratijo svobodo do dela in pravico do svobodne izbire poklica.« Blago večinoma kupuje v Københavnu, kamor skandinavski kmetje prinesejo svoje produkte in jih prodajo na avkciji, izvor za vsako kožo je zagotovljen. Vzreja poteka po strogi evropski zakonodaji, pri oblikovanju katere so sodelovali tudi naravovarstveniki.
»Ker krzna v Sloveniji ni, pa bi lahko bilo. Z veseljem bi sešila plašč iz slovenske ovce, kunca, koze ..., ki tako ali tako konča pri mesarju.«
Odkar dela v krznarstvu, je doživela že marsikaj: nadlegovanje aktivistov, obiske zmanipuliranih 10-letnih otrok, tudi izložbe so ji posprejali.
»Trditev aktivistov o trpinčenju živali je nesmiselna in laž, saj bi že zdavnaj vse reditelje, glede na strogo zakonodajo, zaprli. Krznarji ne redimo živali in upoštevamo strogo zakonodajo.«
Na svojem katalogu izdelkov je zapisala: Slovenija je leta 2010 uvozila 32.000 ton hrane za pse in mačke, kar predstavlja 8,000.000 zajčkov ali 400.000 teličkov ali 460.000 ovac. »Kaj pa njihova koža?« se sprašuje in dodaja, da v Sloveniji večino kož zavržemo, s čimer povzročimo milijonsko gospodarsko škodo.
