Kajpak je to starosvetno Kozje, trg pod mogočnim Vetrnikom in Mačkovo špico. O starem gradu priča le še nekaj ruševin, je pa zato spodaj v trgu še trdna mlajša, a mogočna graščina, ki priča, da Kozje ni kar tako. Kraj ima v svojem grbu zmaja (po nemško Drachenburg), ime pa po kozi, ki je ukanila zmaja in rešila krajane njegove nadloge. Kozjani naj bi častili tudi kolerabico.
Kozje je bilo od nekdaj priljubljen izletniški kraj, že med obema vojnama, pa tudi po drugi svetovni vojni. Zlasti so ga radi obiskovali Zagrebčani, v bližini so drugi lepi kraji, stara trška naselja z bogato zgodovino in kulturno dediščino, kot so Podsreda, Podčetrtek, Pilštanj, Bistrica ob Sotli, Svete gore …
Že v trgu, ki ga zaznamuje značilna trška arhitektura s konca 19. stoletja, je kaj videti. Dominira župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, ki jo omenjajo že leta 1249. Notranjost je poslikal Tomaž Fantoni iz Gemone. Iz starejšega časa je tudi heraldični nagrobnik pl. Drachenburga (1516), na katerem je upodobljen kozjanski zmaj. Tega je na gasilskem domu v tehniki sgraffito upodobil likovni pedagog, akademski slikar in grafik, domačin Peter Krivec. Naprej od cerkve je na desni strani nova graščina, stavba, ki stoji na kraju stare graščine. Današnjo je sredi 19. stoletja kot dvonadstropno stavbo pozidal Johan Eduard Sekol. Nekdaj je bil v njej obrat celjske tekstilne tovarne Metka, pozneje pa Mont, v katerem so izdelovali znamenite bunde iz gosjega perja. Tu lahko zavijemo na desno v Bister graben, ki vodi proti Vetrniku. Zelo priporočam, da ga obiščete. Pri vstopu v Bister graben – tako se imenuje tudi potok, ki teče skozi Kozje in se tu zliva v reko Bistrico – je Kroflnov mlin, v katerem je bil rojen etnolog dr. Slavko Kremenšek. Ta je obnovljen, v njem je stalna muzejska zbirka, pripravljajo tudi občasne razstave.
Na trgu pred cerkvijo je nastal pravi spominski park s spomeniki: prvi spominja na padle v prvi svetovni vojni, tu je tudi spomenik izgnancem, ki so morali leta 1942 v nemška taborišča, ob njem pa spomenik padlim borcem NOB, izdelan po načrtih arhitekta Dušana Samca, skulptura pa je delo kiparja Stojana Batiča. Najnovejši spomenik je namenjen zadnji osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Kozjani znajo dostojno izkazati spoštovanje vsem žrtvam, ki jih je zgodovinski čas postavljal pred najtežje preizkušnje in od njih terjal najvišjo žrtev – življenje.
Na trgu je nasproti stavbe občinskega sedeža v hiši, v kateri sta župnišče in banka, tudi muzejska postavitev šole; tu je bila namreč prva šola v Kozjem. Za to postavitev je poskrbel domačin Marjan Marinšek, znan kot prijatelj švedske pisateljice Astrid Lindgren, ki je napisala svetovno znano uspešnico, delo Pika Nogavička. Marinšek je bil strastni zbiratelj in je našel vrata stare šole, ki je stala tam, kjer je danes Mercatorjeva trgovina. Ohranil jih je in postavil na hodnik, ki vodi v muzejsko sobo z imenom Muzejska učilnica – Šola moje mame iz leta 1921. To je popolna učilnica tistega časa, morate jo videti in doživeti, je res nekaj posebnega. Ključ za ogled dobite v bistroju, ki je v pritličju ob vhodu v stavbo.
Na pokopališču je poznogotska cerkev sv. Eme s fresko sv. Krištofa na fasadi z začetka 16. stoletja. Cerkev je lepo obnovljena in nosi tablo, ki obvešča, da je del Emine poti. Sv. Ema je v teh krajih močno zasidrana v zavesti ljudi, saj naj bi izhajala iz bližnjega Pilštanja kot žena mejnega grofa Viljema. A o znameniti sv. Emi, prvi slovenski svetnici, kdaj drugič. Kozje se vam bo odkrilo v mnogih do zdaj neznanih odtenkih in vas očaralo z vidno naravno lepoto ter nevidnimi skrivnostmi.
