LJUBLJANA – Če ste se v zadnjih letih kdaj sprehajali po središču Ljubljane in vam je pogled zdrsnil s s soncem obsijanega Prešernovega trga navzdol, vse do leno pomikajoče se smaragdno zelene Ljubljanice, ste zagotovo že opazili ljubke kosmate živalce, ki čofotajo ob njenih bregovih. Bobrom in vidram podobne nutrije (strokovno jim pravijo Myocastor coypus) imajo črn ali svetlosiv kožuh, črne kremplje in oranžne zobe, gladek rep pa nekoliko spominja na podganjega. Odrasle živali lahko dosežejo velikost domače mačke.
Nutrije prihajajo iz Južne Amerike, v Slovenijo pa so jih zanesli njihovega gladkega krzna lakomni trgovci. Ko po njem ni bilo več toliko povpraševanja in so farme nutrij propadle, se je tujerodna vrsta znašla na prostosti in zaživela v okolju, kjer skoraj nima naravnih sovražnikov.
V Ljubljani je bilo veliko razburjenja v zvezi z nutrijami leta 2014, ko je zakrožila fotografija živali, ki strumno koraka po ploščadi v bližini Tromostovja.
Škodljivci, ki rušijo mesto?
Nutrijam se očita, da s kopanjem rovov povzročajo gospodarsko škodo. Italijani so jih pred kratkim obtožili, da so one tiste, ki so zakrivile vdor 200 metrov dolgega in sedem metrov širokega odseka ceste v središču Firenc v reko Arno. Izkazalo se je, da so jih obtožili po krivem. V resnici se je cesta v bližini znamenitega mostu Ponte Vecchia vdrla zaradi počene vodovodne cevi. »Nutrije na nekaterih območjih res povzročajo gospodarsko škodo, zlasti s kopanjem rovov v nasipe. V času, ko smo jih naseljevali zaradi dobičkov krznarske industrije, nas ta vidik ni motil. Danes, ko krzno ne gre več v promet, je nutrija le še zanesena vrsta in škodljivec,« je kritičen prof. dr. Boris Kryštufek, vodja Kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.
Nutrije se razmnožujejo vse leto. Brejost traja štiri mesece in pol. Življenjska doba je od šest do osem let. Samica ima lahko precej potomcev, naravnih sovražnikov pa, kot rečeno, pri nas ni. Kljub temu, pojasnjuje strokovnjak, ni nujno, da se bodo pri nas kdaj prenamnožile – do zdaj se, ocenjuje, to v Sloveniji še ni zgodilo. So se pa s prenamnožitvijo nutrij in njenimi posledicami soočali v Luisiani v ZDA. »Če bi se preveč namnožile, bi se to najprej poznalo na obrežnem rastlinstvu; v skrajni obliki bi povzročilo preobjedanje (na primer paša do gole zemlje). V Luisiani so se naseljene nutrije zelo namnožile in močno vplivale na sestavo močvirske vegetacije. Možne so še druge težave, na primer erozija zaradi kopanja rovov, povečano tveganje prenosa bolezni in zajedavcev in podobno,« pravi Kryštufek.
Koliko jih zdaj čofota po Ljubljanici, natančno ne ve nihče. »Populacijo spremlja Zavod za gozdove Slovenije v okviru lovsko-upravljavskega načrtovanja. Obravnavajo jo v okviru treh lovsko-upravljavskih območij; Notranjske (načrtovanje ZGS OE Postojna), Gorenjske (načrtovanje ZGS OE Kranj) in Zasavja (načrtovanje ZGS OE Ljubljana). Podatka o številu nutrij po naših informacijah zavod nima, ker ga je zelo težko oziroma drago relevantno zajeti. Upravljanje temelji na posrednih kazalnikih,« so nam sporočili z Mestne občine Ljubljana. Podatka, koliko jih imamo, nima niti ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Bi pa na podlagi podatkov o odvzemu lahko sklepali, da se število nutrij veča, sporočajo z ministrstva. »Pri tem je treba upoštevati tudi to, da nimajo naravnih sovražnikov in da imajo v Ljubljani ter njeni okolici na razpolago veliko hrane (dostopnost antropogenih virov hrane in še dodatno hranjenje ljudi), kar pomeni, da so izpolnjeni vsi pogoji, da se populacija povečuje,« navajajo. Medtem ko na lovnih površinah populacijo nutrij regulirajo z vsakoletnim odvzemom, za mestne površine to ne velja.
Ni znano, da
bi bile bolne
»Trenutno na VF/NVI ne ugotavljamo poginov pri prostoživečih nutrijah, prav tako ne poznamo epidemiološke situacije, ki bi lahko potrdila katero od zoonoz,« sporočajo z veterinarske fakultete v Ljubljani, kjer navijajo za to, da bi se našla sredstva, ki bi omogočila izvajanje pregledov splošnega zdravstvenega stanja nutrij.
»Za zdaj izkušnje kažejo, da niso nič bolj nevarne za prenos bolezni kot prostoživeči mestni golobi, podgane ali miši, saj ni opisanega primera o prenosu bolezni na človeka,« mirijo morebitne za zdravje zaskrbljene mestne prebivalce in obiskovalce.
Kot poudarjajo na veterinarski fakulteti, nutrije običajno ostanejo na varni razdalji od človeka, kar močno zmanjšuje možnost neposrednega prenosa bolezni. »Če so živali zdrave, prenos bolezni ni možen. V določenih okoliščinah bi se lahko nekatere bolezni, ki jih imenujemo zoonoze, sicer prenesle. Običajno je za to potreben ozek kontakt (neposreden stik z živaljo), ki je obolela za neko boleznijo, ki se lahko prenaša na človeka. To se lahko zgodi, ko najdemo onemoglo žival in ji poskušamo pomagati ali kadar hranimo take živali in se nam toliko približajo, da jedo iz roke. Med druge možne situacije, v katerih bi se lahko bolezen prenesla na človeka, uvrščamo prenos s kontaminirano vodo in hrano, izjemoma aerosolom, na primer pri delavcih, ki opravljajo dela v jaških in odtokih, kjer se občasno zadržujejo večje skupine nutrij,« razlagajo.
Hranjenje (prehranjujejo se zgolj z rastlinsko hrano) ni le nevarno kot potencialen stik z morebiti bolno nutrijo in posledično možnost bolezni, ampak tudi prepovedano z zakonom. »Nutrija je po zakonu divjad. Krmljenje divjadi je dovoljeno le za vrste in lokacije, predvidene z načrti lovsko upravljavskih območij. Z drugimi besedami to pomeni, da je vsakdo, ki krmi nutrije, v prekršku po zakonu o divjadi in lovstvu. Mestna občina Ljubljana torej ne more sprejemati ukrepov za omejevanje populacije, javnost pa redno obveščamo, naj jih ne hrani in s tem izboljšuje možnosti za njihovo razmnoževanje,« sporočajo z MOL.
Ljubljančanov ne motijo
Simpatične živalce Ljubljančanov večinoma ne motijo. Celo gostinci, ki imajo zaradi bližine Ljubljanice nutrije v neposredni bližini svojih letnih vrtov, se ne razburjajo nad njimi. »Kje pa, so prej atrakcija kot motnja, ko se priklatijo iz vode in posončijo na travniku. Škode nam ne delajo, gostov ne odganjajo,« nam je zaupal Tomaž Dacar iz Gostilne Livada. Podobno menijo v lokalu Makalonca, ki ima vrt tudi na splavu na Ljubljanici.
Ne na MOL ne na ministrstvu niso zaznali, da bi prebivalcem Ljubljane povzročale kake večje težave niti večje gospodarske škode, ki bi nastala zaradi njih, nimajo evidentirane.
Nekateri jih hranijo, drugi jedo |
