Uran skrit pred javnostjo tudi za 68. rojstni dan

LJUBLJANA – Čez tri dni, v torek, bo upokojeni ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran obhajal svoj 68. rojstni dan. Predvidoma v šentviškem Zavodu sv. Stanislava, kjer živi od upokojitve, v krogu svojcev in peščice najbližjih prijateljev, podobno skromno kot 6. januarja že dvajsetletnico svoje škofovske posvetitve.

Obe Uranovi osebni obletnici usodno zaznamujejo dogodki preteklega leta, ki jih mnogi dobri poznavalci – tudi iz duhovniških vrst – razumejo kot izobčenje. Uradno je njegovo kazen skuhala in v neprepustno alufolijo zavila vatikanska komisija za škofe, neuradno, in kot čivkajo že vrabci na strehah, pa je kot prva vrgla kamen slovenska zavist. Nekdo sobratov v škofovski službi preprosto ni več prenesel Uranove naraščajoče priljubljenosti med verniki. Z lepim glasom, kot mu ga je Bog ustvaril, Uran ni nikoli grmel, pa je, če se je le ponudila priložnost, ubrano zapel. Priložnosti so se mu ponujale tako pred oltarjem kot tudi med druženjem po maši. Ker togota nadrejenih petja ni več prenesla, mu je zaklenila usta.

Vržen na pranger

Ker za ukrepanje niso našli moči argumenta, so pač uporabili argument moči. Po Uranu so udarili kot po še nobenem ljubljanskem škofu v vsej 550-letni zgodovini škofije. Tako, denimo, k decembrski slovesni maši, na kateri je bil papežev osebni legat kardinal in zaslužni prefekt Franc Rode, Urana v stolnico niso povabili.

Res je tajnik Slovenske škofovske konference (SKŠ) Andrej Saje nakazal, da Uranu očitajo domnevno očetovstvo, s tem kršenje celibata, a v tako hipotezo niti ugledni cerkveni strokovnjak za kanonsko pravo ne verjame. Če bi otroke res imel, je opozoril, ne bi imel niti škofovskega posvečenja, saj o vsakem kandidatu apostolski nuncij preveri prav vsa ozadja, tudi pri ljudeh, pri katerih tega sploh ne bi pričakovali. Verjetnejši pravi razlog za hitro upokojitev nadškofov Franca Krambergerja in Alojza Urana z umikom iz javnosti se mu zdi finančni polom mariborske nadškofije.

V redu, Krambergerja so umaknili v duhovniški dom v rojstnem Lenartu. A to, da je Uran kaznovan strožje, da mora celo iz Slovenije, ne zdrži logične presoje. Očitno obstaja razlog, ki ga cerkvena hierarhija skriva tako pred javnostjo kot tudi pred samim kaznjencem. Ne gre izključiti, da prav zato, da se ne bi mogel braniti. Saj je prav za pravico do jasne obtožbe, ki bi mu sploh omogočila možnost obrambe, Uran prosil tudi v pismu sobratom v škofovski službi. In kaj se je zgodilo? Nič, ostali so gluhih ušes in nemih ust.

Slovenska škofovska konferenca pa, čeprav pred javnostjo uradno nič ne ve, češ da gre za zasebno zadevo med Vatikanom in Uranom, je nekaj vendarle ukrenila. Odpravila je prakso, da škofje tudi po upokojitvi ostajajo njeni člani. Pri tem je, zanimivo, na spremenjeno pravilo pozabila že pri prvi naslednji upokojitvi. Tako je lani upokojeni koprski ordinarij Metod Pirih, devet let starejši od Urana, še vedno član SŠK. A čemu iskati doslednost, kjer je ni?

Ranjeno srce

Prav nič ni čudno, da je v tolikšni bridkosti znova opešalo Uranovo srce. Sredi poletja so ga sprejeli v klinični center. Po dobrih treh tednih se je vrnil v domačo nego v Zavod sv. Stanislava. Bolezen je klicala, da so mu zdravniki, če bi bilo treba, blizu. Optimisti so v tem videli znamenje, da Uranu morda ne bo treba čez mejo v Trst, ki mu je bil milostno dovoljen kot geografsko najbližji kraj za pregnanstvo. Milost je šibka, saj naj bi se k šolskim sestram pri Sv. Ivanu v Trstu preselil že v kratkem.

Med božičem in novim letom so se Uranu oglasili podporniki. Na svoji spletni strani – ob ugotovitvi, »da ne sme dajati izjav za javnost ali se kakor koli drugače 'preveč sproščeno' pogovarjati« – so zapisali, »da si sploh ne predstavlja, kako bi zmogel brez tolikšne molitvene podpore«. Razumejo, da je redkobeseden o prihodnosti: »V duhu pokorščine se pripravlja na odhod v Trst, kjer bo lahko, kot pravi, med zamejskimi Slovenci spet opravljal svoje duhovniško poslanstvo, ki mu pomeni vse. Doma mu je trenutno s prepovedjo opravljanja javnih in slovesnih bogoslužij to onemogočeno. Računa s tem, da si bo ob pastoralnem delu z ljudmi lahko malo odpočil od vseh pretresov preteklega leta in si tudi zdravstveno opomogel, ter zaupa v prefektove obljube, da se bo lahko kmalu vrnil v domovino.« Gre za prefekta kongregacije za škofe Marca Ouelleta.