OSILNICA – V gradnji domov za starostnike, v katerih naj bi stanovalci uživali prelepi čas žetve v jeseni svojega življenja, so nekatere lokalne skupnosti začutile zgolj tržno nišo, da bi s to populacijo ljudi oživele svoje sicer povsem prazno območje, pri tem pa so prezrle veljavne standarde pokritosti javne mreže institucionalnega varstva. Tudi v občini Osilnica, kjer so 2. julija 2005 položili temeljni kamen za zidanje Doma starejših občanov Osilnica z 80 posteljami.
Kravja kupčija tega trhlega projekta se je sesula že pred tem. Občina kot naložbenica je nekaj dni pred zgodovinskim dogodkom v uradnem listu na zahtevo DSO Kočevje – pritrdilo je tudi ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve – namreč morala razveljaviti delovni naslov prvotnega projekta Dom starejših občanov Osilnica, enota Kočevje. V kočevskem domu starostnikov, ki se je takrat po globoki organizacijski krizi in zamenjavi direktorja začel postavljati na noge, so bili nemalo presenečeni nad izposojo in zlorabo svojega imena. Zakaj torej neke igrice in sleparjenje?
Dom v deželi Petra Klepca ne bi (bo) namreč (nikoli) dobil koncesije za samostojno delovanje (potreb po širitvi domskega varstva na območju Upravne enote Kočevje, v katero spada Osilnica, ni), zato so ga hoteli na vsak način zriniti pod streho kočevskega, kot enoto. To pomeni, da bi v primeru privolitve skrb pri gradnji prevzel ta dom. Sredi septembra leta 2005, zadnji dan, preden je Podjetniški center Novo mesto sprostil denar, nekaj več kot 83,5 milijona tolarjev, je DSO Črnomelj vendarle dal soglasje za enoto, kar je bil zadnji pogoj za sredstva. S tem je, kot so zapisali v nekdanji Službi vlade za regionalni razvoj, za domsko varstvo starejših na območju občine Osilnica skrb prevzel DSO Črnomelj. In kratko malo projektu obrnil hrbet. Stavba na sončnem pobočju v naselju Sela nad Osilnico je sedem let po končanih delih do tretje gradbene faze še vedno v globokem blatu. Zanos, s čim in za koga graditi dom, je usahnil. Valerija Buržan, direktorica Centra Draga na Igu, ki naj bi tudi sodelovala pri tem projektu, te dni izjavlja, da takrat ni bilo politične volje (strokovno, institucionalno potrebo nalašč prezre), da bi zaživelo poslanstvo doma v Osilnici, verjame pa, da je prihodnost osilniške doline, s 400 dušami, zgolj v raznolikem programu socialnega varstva. Zavod Draga bi lahko dom napolnil z največ dvajsetimi svojimi stanovalci, že šest let pa se zatika, ko ne vedo, kako in s kom zagotoviti preostalih 60 uporabnikov. Še v najtežjem položaju je župan Antun Volf. Na vse pretege že v drugem mandatu poskuša rešiti, kar se rešiti da. Za dokončanje in opremljanje stavbe menda potrebujejo okoli štiri milijone evrov.
Iz katerih virov in kdaj, če sploh, lahko pridobi denar, se večkrat vpraša. Se bodo našla nepovratna sredstva? Kdaj lahko občina računa na denar iz Pokolpja? Je odprta možnost najetja posojil? Bo država – pristojna ministrstva, ki so zagotovo botrovala tej šlampariji – naposled pomagala območjem ob meji, ko so zasebni naložbeniki dvignili roke od morebitnega vlaganja v socialne programe? »Oprostite, da bi s krstami in z imobilnimi osebami zaganjali turizem v tem res prečudovitem kraju – to bi bilo precej trapasto,« je dobronamerna pripomba, ki smo jo slišali na zadnjem posvetu, in sicer ob predlogu, da bi dom postal bolnišnica za starejše. Po novi rešilni bilki, inovativnega projekta socialnega varstva, ki ga bodo posredovali ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, naj Osilnica, po namigu iz Drage, postane kraj medgeneracijskega srečanja starih in mladih. Sedanji župan, ki ni bil del zgodbe, ko je projekt nastajal, srčno upa, da bodo domsko zgodbo tako spravili pod streho, drugače bo občina z nekaj sto tisoč evrov velikim proračunom še naprej talka propadajočega objekta z negotovo prihodnostjo in tudi lastništvom.
