LJUBLJANA – Ambulanta s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja Pro Bono, ki ima svoj sedež na Mislejevi 3 v Ljubljani, deluje že 15 let. Gre za brezplačno ambulanto in posvetovalnico, ki je namenjena prebivalcem Mestne občine Ljubljana brez urejenega zdravstvenega zavarovanja, to je brezdomcem, tujcem brez urejenega statusa in drugim. Med stebri te plemenite in prostovoljne dejavnosti je 87-letni upokojeni zdravnik Aleksander Doplihar, dr. med., ki je vrsto let delal kot specialist medicine dela, prometa in športa. Tudi po upokojitvi se razdaja ljudem, ki potrebujejo pomoč, podobno kot vso svojo delovno dobo, ki jo je sklenil leta 1991 kot direktor Združenega zdravstvenega doma Domžale, Kamnik, Litija.
Ko ljudje pristanejo na cesti
Pravi, da se je upokojil ob osamosvojitvi Slovenije, in takrat je ostal doma: »Bil sem specialist medicine dela, prometa in športa, vendar nisem našel posebne usmeritve, ki bi me v času, ki ga je bilo naenkrat na pretek, tudi zanimala. Začela se je gospodarska kriza, začelo se je zapiranje podjetij in odpuščanje zaposlenih. Ker so me v Kamniku poznali, so me iz kadrovskih služb klicali in prosili za pomoč pri posameznih ljudeh, ki so se znašli v najrazličnejših stiskah. Z obstoječo medicinsko dokumentacijo sem jim pomagal do tega, da so se lahko invalidsko upokojili. Delal sem za različna kamniška podjetja, te ljudi pa sem večinoma tudi poznal. To mi je bilo bistveno lažje, da sem našel motiv, ko sem lahko priskočil na pomoč nekomu, ki je bos in brez vsega pristal na cesti. Mnogim smo pomagali in tako rešili njihov položaj.«
Težav v gospodarstvu je bilo vse več, prav tako se je začelo povečevati število ljudi, ki so se znašli na robu, razloži dr. Aleksander Doplihar: »Ljudje so izgubljali pravice, postajali pa smo vse bolj nesocialni. Zgodila se je velika napaka tedanje vlade, nastopilo je obdobje izbrisanih. Pritisk nezavarovanih ljudi je bil vse večji, takrat pa smo se začeli pogovarjati o tem, da bi morali nekaj narediti na tem področju. Vodja zamisli o taki ambulanti je bila dr. Matojčeva, ki je hodila v Karitas Štepanjsko naselje, kjer je kot zdravnica prostovoljno pomagala. Bila je otrok brez staršev, doma iz Bosne, in je čutila potrebo, da bi tem ljudem pomagala. Ko so izvedeli, da je zdravnica, je vedno več ljudi hodilo k njej po zdravniške nasvete. Ta njena dejavnost je močno prerasla položaj, tako da sama ni zmogla obdelati vseh problemov, ki so se nakopičili. Na funkcijah v Ljubljani, na Slovenski filantropiji in Karitasu v Štepanjskem naselju so bili ljudje, ki so bili pripravljeni pomagati. Dr. Zvonko Ravbar, ki je bil direktor Zdravstvenega doma Ljubljana, dr. Anica Mikuž Kos s Slovenske filantropije in tedanja županja Ljubljane Vika Potočnik so sprejeli zamisel, da bi uredili ambulanto za osebe brez zdravstvenega zavarovanja.«
Tudi profesorji in primariji
Ta predlog so podprli, nato pa so dobili prostor na Mislejevi 3 v Ljubljani. Zdravstveni dom je prek bežigrajske enote prevzel patronat, mestna občina je prispevala denar za plačilo stroškov treh uslužbencev, socialne delavke, medicinske sestre in čistilke. Pozneje je plačilo socialne službe prevzelo ministrstvo za delo, za njimi pa Slovenska filantropija. Zdravstveni dom plačuje medicinsko sestro, čistilko pa plačujejo neposredno čistilnemu servisu.
Ambulanto za osebe brez zdravstvenega zavarovanja so odprli 12. januarja 2002 in takoj začeli delo. Takrat je bilo 39 zdravnikov različnih strok. »Mislil sem, da bomo težje dobili tovrstno pomoč, bilo pa je zelo veliko visoko izobraženih, na primer profesorji s fakultete, primariji, super specialisti, kirurgi in podobno. Pokrili smo vse zdravstvene potrebe in smo naenkrat postali poliklinika, kjer pa nismo imeli le dveh svojih specialistov, to je okulista zaradi predrage opreme in otorinolaringologa. Imeli pa smo ginekologe, nevrologe, psihiatre in druge. Ker je bilo med našimi pacienti veliko izbrisanih, smo morali kajpak misliti tudi na psihoterapijo in reševanje težav teh ljudi.«
Družba ceni njegovo delo Aleksander Doplihar je za svoje delo prejel številna priznanja in odlikovanja. Že leta 2003 je za delo v ambulanti skupaj s celotnim kolektivom prejel priznanje revije Naša žena zlati golobček – ljudje odprtih rok. Med drugim je bil imenovan za naj prostovoljca za življenjsko delo pri organiziranem prostovoljstvu in aktivnosti, prejel je zlatnik Slovenske filantropije, postal je častni občan Kamnika. Poslušalci Vala 202 so ga izbrali za ime leta 2011, bralci Nedeljskega dnevnika so ga izbrali za Slovenca leta 2013. Predsednik Borut Pahor ga je 2015 odlikoval z redom za zasluge za izjemen prispevek k vzpostavitvi in delovanju ambulant Pro Bono, ki skrbijo za ljudi zunaj sistema zdravstvenega zavarovanja. |
Sprva so mislili, da bo ambulanta delovala le nekaj mesecev, morda leto ali dve, toda položaj se je slabšal, prizadetih oziroma bolnih je bilo vedno več: »Ko smo praznovali četrto obletnico delovanja, so tako ambulanto ustanovili v Mariboru, mreža pa se je vse bolj širila po Sloveniji. Število ljudi, ki so izgubili pravico do zdravstvenega zavarovanja, je namreč naraščalo. Gospodarska kriza je prizadela mnoge, med drugim tudi obrtnike, ki naenkrat niso zmogli več plačevanja prispevkov. Število pomoči potrebnih se je pri nas povečevalo,« pove Doplihar.
Zanima nas, ali so lahko sledili povečanemu številu pacientov. »S tem nismo imeli težav,« dodaja sogovornik. »Ob 10. obletnici so ustanavljali ambulanto v Kočevju, prav tako v Velenju, zelo aktivno deluje ambulanta v Kopru, dogovarjali smo se za ambulanto v Novem mestu, kjer je veliko Romov, ki imajo neurejeno zdravstveno zavarovanje, vendar še ne deluje. Vse imajo pripravljeno tudi na Ptuju, želeli pa bi si, da bi zaživele še v drugih krajih po Sloveniji. Zaživela je zobna ambulanta v Postojni. Zdi se mi, da je zaradi izboljšave socialne politike in gospodarskega položaja pri nas začelo padati število ljudi, ki so socialnovarstveno ogroženi.«
Pomoč socialne delavke
Poleg zdravniške službe v ambulanti deluje tudi socialna služba. Zakaj taka odločitev? Dr. Doplihar pojasni, da so sprva želeli imeti pravno službo, saj so imeli veliko tovrstnih težav, predvsem pri izbrisanih: »S podobnimi problemi so se srečali odpuščeni ljudje. Sprejemali smo zakone, ki ljudem niso bili naklonjeni. Delavci so imeli vedno manj pravic, vse se je samo slabšalo na njihov račun. Ugotavljali smo, da imajo vse več psihičnih težav. Takrat smo imeli veliko psihiatrov, tudi tri, štiri, ki so pomagali tem ljudem. Ker so bili brez sredstev za življenje, brez dohodkov in brez vsega, smo prek socialne službe in prek Slovenske filantropije poskušali te probleme rešiti. Zato smo se odločili za socialno delavko, najprej za štiri ure, pozneje pa za polni delovni čas. Socialna delavka, ki koordinira delo s pravnimi službami v podjetjih, vodi najrazličnejše postopke za uveljavljanje pravic teh ljudi. Kot specialist medicine dela sem prevzel to delo. Šlo je za ljudi z določeno delovno dobo, ki so naenkrat ostali na cesti brez vsakršnih pravic. Pripravili smo najnujnejšo dokumentacijo in jih napotili na invalidsko komisijo. S to komisijo smo imeli zelo hude težave, ker so bili zelo neresni in neodgovorni ter nehumani. Zgodilo se je, da so nekomu, ki je bil pet, šest let izbrisan, ki je bil dobesedno na cesti, svetovali sprehod na svežem zraku. Nekomu, ki je bil ves teden brez toplega obroka, so svetovali dietno prehrano. V enem primeru so pacientu celo svetovali jahanje. Ob tem nismo vedeli, kako bo s konjem, kdo ga bo kupil oziroma najel in kdo bo plačal njegovo vzdrževanje, skratka, kar norčevali smo se iz takih neživljenjskih odločitev komisije, ki očitno ni razumela položaja prizadetih ljudi.«
Ljudje v stiski Veliko ljudi, ki prihajajo v ambulanto, je v hudi stiski. »Imamo približno 860 pacientov, ki so redno pri nas. To so brezdomci, Romi, nekaj je še vedno izbrisanih, med njimi so tudi obrtniki, ki so zašli v težave. Ljudje imajo težave že s tem, da si sploh upajo spregovoriti, zakaj so se oglasili v naši ambulanti. Do včeraj je bilo vse v redu, danes pa je ostal brez dela, ne zmore več plačevanja prispevkov za zdravstveno zavarovanje ter invalidsko in pokojninsko zavarovanje, pristal je torej dobesedno na cesti. Žal je tako, da jim je nerodno priznati, kaj se je pravzaprav zgodilo. Poleg vsega je tak človek tudi psihično prizadet. Zato smo angažirali socialno službo, da pomaga takim ljudem.« |
Kakšna je pot bolnika ali kako drugače prizadetega, ko se pojavijo problemi? »Sestra sprejme pacienta in ga takoj napoti k enemu od zdravnikov specialistov glede na njegove težave. Če pregled pri specialistu ni potreben, ga naroči na pregled k enemu od splošnih zdravnikov. Pred obiskom zdravnika gre še k socialni delavki, ki v poseben karton vpiše njegovo splošno stanje in druge potrebne podatke. S tem pride potem k zdravniku, ta presodi o njegovih težavah. Morda so dovolj že laboratorijske preiskave, nato mu predpišemo zdravila in ga naročimo na ponovni pregled. Če potrebuje druge storitve, na primer operacijo ali rentgen, dobi posebno napotnico s pisno obrazložitvijo socialne delavke, da nato prevzamejo specialistični pregled. Imamo pa tudi svoje prostovoljce specialiste, ki delajo na različnih področjih zdravljenja. Pacienti so zelo hvaležni, disciplinirani, čeprav so brezdomci. Ko pridejo k nam, se znajo podrediti našemu redu. So zelo vljudni in spoštljivi, pripravljeni so sprejeti, kar jim svetuješ. Na začetku delovanja naše ambulante so se ljudje bali, da bomo morali imeti posebno varnostno službo. Nikoli nismo imeli nobenih težav z ljudmi, paziti smo morali le na romske otroke, ki jih je zanimalo marsikaj. Prepričan sem, da bo določen odstotek ljudi, ki niso zavarovani, ostal, zato bodo tovrstne ambulante zagotovo obstale. Poiskati bi morali koncept, kako oskrbeti te ljudi, ki res nimajo možnosti za redno zdravstveno zavarovanje. Za slednje bi morala poskrbeti država, saj ne more biti tako drago, da ne bi bilo izvedljivo.«
Družba ceni njegovo delo Aleksander Doplihar je za svoje delo prejel številna priznanja in odlikovanja. Že leta 2003 je za delo v ambulanti skupaj s celotnim kolektivom prejel priznanje revije Naša žena zlati golobček – ljudje odprtih rok. Med drugim je bil imenovan za naj prostovoljca za življenjsko delo pri organiziranem prostovoljstvu in aktivnosti, prejel je zlatnik Slovenske filantropije, postal je častni občan Kamnika. Poslušalci Vala 202 so ga izbrali za ime leta 2011, bralci Nedeljskega dnevnika so ga izbrali za Slovenca leta 2013. Predsednik Borut Pahor ga je 2015 odlikoval z redom za zasluge za izjemen prispevek k vzpostavitvi in delovanju ambulant Pro Bono, ki skrbijo za ljudi zunaj sistema zdravstvenega zavarovanja. |
