Upanje za Alino v matičnih celicah

BREŽICE – »Naš cilj je, da bo Alina nekoč čim bolj samostojna in čim bolj zdrava. Negativcev, ki menijo, da je to nemogoče, ne rabiva okoli sebe. Zato si vedno znova ponavljava stavek: 'Dokler verjameš v čudeže, so ti mogoči, ko nehaš verjeti, prenehajo obstajati!'« sta med drugim zapisala Matej Krajnčič in Anita Kodrič Krajnčič iz Globokega pri Brežicah, starši ljubke deklice Aline, ki je ravno dopolnila pol leta. Priznata, da se je bilo težko izpostaviti in prositi za pomoč, upanje za malčico sta namreč našla v presaditvi matičnih celic, zato sta prošnjo za pomoč napisala na facebook. Objavila sta jo v četrtek zvečer in v nekaj dneh je njuno iskreno izpoved delilo kar 2400 uporabnikov, tudi pomoč že prihaja. »Zahvaljujeva se prav vsem, ki so delili najino prošnjo, in vsem, ki so že pomagali tako z denarjem kot spodbudnimi besedami,« je ganjena Anita.

V nemilosti birokracije

Zgodba skrbnih in ljubečih staršev se je začela pisati 19. junija letos, pravzaprav že devet mesecev prej, ko sta Anita in Matej izvedela veselo novico, da bosta po dveh spontanih splavih postala mamica in očka. Med nosečnostjo je bilo vse v najlepšem redu, potem pa se je začelo. Nosečnost je bila že čez rok, zato je bila Anita v nedeljo naročena za sprejem v brežiško bolnišnico. »Po prvem pregledu se je ginekolog odločil za hospitalizacijo in v bolnišnici sem počakala na nadaljevanje poroda. Čakala sva v nemilosti birokracije, česar ne more preprečiti noben živ človek. Ob tem ne obtožujeva medicinskega osebja, saj so sami žrtve sistema, v katerem delujejo. A nihče od nas ni pričakoval trenutka, ki je sledil,« je nadaljevala Anita.

V porodno sobo je prišla ob osmih zjutraj, rodila je pet minut pred sedmo zvečer, vmes pa je bilo veliko muk. »Trije poskusi epiduralne anestezije so bili neuspešni, ker niso imeli dovolj dolge igle, porod pa ni napredoval, zato sva že pred tretjo uro popoldne prosila za carski rez, saj je Anita začutila, da nekaj ni v redu. A so naju zavrnili, češ da vse poteka normalno ter da bo Anita zdaj zdaj rodila, tega zadnjega popadka pa kar ni bilo,« se je stanja v porodni sobi spominjal Matej. Nekaj pred sedmo se je s pomočjo vakuuma le zgodilo, a namesto rožnatega otroka je prišlo na svet le telo. Bledo, negibno telo, mehko, kot bi bilo iz plastelina. »Ob porodu je bila Alina hipotonična, ohlapna, ni reagirala na taktilno stimulacijo, bila je brez dihanja in srčne akcije. Groza!« ga je dopolnila Anita. Novorojenko so takoj oživljali in jo s helikopterjem prepeljali v ljubljanski klinični center, tam je bila dober mesec. Deklica ima zdaj zaradi pomanjkanja kisika ob porodu poškodovane možgane, pravijo, da četrte stopnje, pojavili so se tudi epileptični napadi. In možgani se ne razvijajo, zato niti glavica ne raste, njen razvoj je upočasnjen, koliko, bo pokazal čas.

Alina je bila v teh šestih mesecih deležna strokovne zdravniške oskrbe, predvsem pa neizmerne starševske ljubezni. »Ne glede na vse slabe napovedi se Alina ne prehranjuje več po sondi,« zadovoljno pove Anita, ima tudi redne nevrofizioterapije dvakrat na teden. »Trenutno zaradi epilepsije in preostalih nevroloških težav petkrat na dan uživa zdravila. Stopnja cerebralne paralize še ni določena, saj je za to še nekoliko prezgodaj,« pravi Matej.

Operacije v Beogradu

Krajnčičeva pa ne čakata le na to, kaj in kdaj bo za njuno hčerko naredilo naše zdravstvo. Povezala sta se s starši s podobnimi težavami, preštudirala veliko literature in upanje za Alino našla v aplikaciji matičnih celic, vse bolj uporabljene metode pri zdravljenju cerebralne paralize, avtizma, poškodbe možganov … »Učinek posega je odvisen od stanja pacienta, vendar se pričakuje izboljšanje motoričnih, kognitivnih in pozneje fonološko-govornih sposobnosti. Zdravljenje poteka pod nadzorom anesteziologa, nevrokirurga, ortopeda, kardiologa in diplomirane medicinske sestre,« pojasnjujeta. Tak poseg, ki ga pri nas še ne opravljajo, ga pa testirajo, stane v Beogradu 16.500, v Avstriji pa je dvakrat dražji, in Krajnčičeva sta se že povezala z zdravniki v glavnem mestu Srbije. Če bo šlo vse po sreči, bi imela mala Alina prvo operacijo že sredi januarja, potem sta v mesečnih razmikih potrebni še dve. »Iz kolka vzamejo kostni mozeg, ga dajo v aparaturo in ga obdelajo, potem pa ga aplicirajo nazaj,« je postopek zdravljenja poenostavljeno opisal Matej, ki se zaveda sistematičnega in celostnega pristopa, ki vodi do želenega rezultata. »Zato so potrebne številne medicinsko dokazane metode, v kombinaciji s terapijo v hiperbarični kisikovi komori, fizioterapijo, fizikalno terapijo in osteopatijo. Kot pri vsakem zdravljenju je tudi pri Alininem ključnega pomena, da terapije začne čim prej, saj so možgani v zgodnjem otroštvu bolj prilagodljivi kot pozneje. Želimo dokazati, da se lahko otrokom z zelo temnimi napovedmi kakovostno pomaga. Dokaz pa bo to, da bo Alina Krajnčič čez nekaj časa stala na svojih nogah in se vsem skupaj iz srca zahvalila,« so sklenili starši ljubke deklice.