Ukrajinska zastava 
in pesem v Štanjelu

Kako se je Taras Grigorovič Ševčenko (1814–1861), po rojstvu nekoliko mlajši, po pomenu in čaščenju pa enak našemu Prešernu, znašel v Štanjelu? Pot ga nikoli ni zanesla v naše kraje, je bil pa v tej starodavni kraški vasi rojen duhovnik, prevajalec, pisatelj in kulturni organizator Josip, Jože Abram (1875–1938), ki ga je učitelj in vzornik, krščanski socialist Janez Evangelist Krek že v goriškem bogoslovju navdušil za druge slovanske književnosti, predvsem ukrajinsko. Abram je z dvema vrstnikoma v Štanjelu ustanovil Zaporoško sič, pobratimsko društvo, njegovi člani pa so si nadeli kozaška imena: Abram je bil Bajda, Kreku pa so dali vzdevek Ostap.

Stoletje od Abramovih prevodov

Josip Abram je pri dvaintridesetih letih objavil prevod Ševčenkove najpomembnejše pesnitve Kobzar (ljudski pevec, goslar), leto pozneje pa še domoljubni ep Hajdamaki (hajduki). Obema je napisal spremno besedo in še kako potrebna pojasnila o Ukrajincih in njihovi zgodovini. Takrat je namreč le komaj kdo vedel za Ukrajino, saj ni bila samostojna država, njeno zgodovino pa so obravnavali kot del ruske. Ozemlje danes največje države na evropski celini je bilo stoletja razdeljeno med močnejše sosede, carsko Rusijo, Poljsko, Prusijo in Avstrijo; do leta 1991 je bilo sestavni del Sovjetske zveze.

Ves ta čas Ukrajinci, imenovani tudi Malorusi in Rusini, niso imeli pravice do svojega jezika in kulture, a so ju z veliko požrtvovalnostjo le ohranjali. Mirno se ne morejo razvijati niti zdaj, zapleteni v vojno, ki je niso začeli in je sami tudi ne morejo končati. Moč in odločnost, da vztrajajo, najdejo v svoji junaški uporniški zgodovini in spisih svojih rojakov, med katerimi je Taras Ševčenko, oče naroda, najmočneje sijoča zvezda.

Inna Demčenko Fröhlich, ki se je iz Ukrajine preselila v Ljubljano, kjer dela kot turistična vodnica, priznava, da v šoli do Ševčenka ni imela posebnega odnosa: »Veliko bolj so poudarjali ruske pesnike in pisatelje. Tudi ruski jezik je imel prednost – in jo ima marsikje še vedno!« se spominja. »Vse se je spremenilo s krvavo vstajo proti proruskim oblastem v formalno sicer že neodvisni državi. Demonstracije na trgu Majdan pred tremi leti so prevevale tudi Ševčenkove pesmi. Šele takrat sem se, tako kot mnogi drugi, zavedla njegove veličine in ga vzljubila.«

Graditelj mostov 
med narodoma

Tudi pri nas bi za izjemni Abramov prevajalski dosežek vedela le peščica slavistov in poznavalcev poezije v obdobju romantike, če se predsednik Kulturnega društva Ljubljana-Kijev Andrija Hevka, pri nas živeči pesnik in publicist z ukrajinskimi predniki, ne bi odločil, da ga iztrga iz pozabe. Najprej je pred desetimi leti dosegel faksimiliran ponatis obeh Abramovih prevodov s izčrpnimi spremnimi komentarji. V naslednjih letih je veliko pisal in predaval o razmerju med našim in ukrajinskim največjim pesnikom ter pripravil vrsto razstav reprodukcij slik Tarasa Ševčenka, ki je bil tudi izšolan slikar. Najbolj trajne pa so Hevkove zasluge za izdelavo doprsnih kipov Ševčenka in njegovega prevajalca v Štanjelu. Oba je v bronu upodobil akademski kipar Mirsad Begić. Pri projektu, ki je imel v prvih letih večjo podporo komenske občine, dejavno sodeluje tudi Abramov sorodnik Vojko Markočič. Z družino je skrbno obnovil njegovo rojstno hišo, ki je vedno gostoljubno odprta za obiskovalce iz Ukrajine.

Pred obema spomenikoma v Štanjelu se od leta 2010 naprej, sredi marca, ob obletnicah Ševčenkovega rojstva in smrti – med njima je le dan razlike – že tradicionalno zbere več deset, kdaj tudi več Ukrajincev. Na letošnje srečanje je poleg Mihaila Brodoviča, ukrajinskega veleposlanika v Republiki Sloveniji, prišlo tudi nekaj pesnikovih rojakov iz Hrvaške in Furlanije - Julijske krajine.

Tokratna slovesnost je imela poleg počastitve spomina na Tarasa Ševčenka s priložnostnimi nagovori ter pesmijo in cvetjem še dodatno informativno vsebino. Inna Demčenko Fröhlich je med navzoče razdelila liste, na katerih je pisalo: Kyiv. Da bi videli in si zapomnili, kako se po ukrajinsko, torej pravilno, napiše ime njihove prestolnice.