LJUBLJANA – Da bi se morala slovenska Rimskokatoliška cerkev bolj posvetiti božji službi in svojim ovčicam, ne pa se iti velebiznise, ki se kaj lahko končajo klavrno, kot so se v primeru Gospodarstva Rast in obeh Zvonov, priča tudi naravnost šokantna zgodba, ki je do nas pricurljala z ljubljanske nadškofije. Če verjamete ali ne, kljub (verjetno) rednim letnim bilancam tam več let niso ugotovili, da jim iz njihove gospodarske družbe Metropolitana, d. o. o., nezakonito odteka denar. In to ne drobiž, ampak stotisoči evrov. Toliko v posmeh jokanju verskih dostojanstvenikov, da ljudje v pušice mečejo vse manj denarja in da je naša RKC vse podobnejša svoji miši. Resnica je kajpak popolnoma drugačna.
V žep od cerkvenega lesa
V ljubljanski sodni palači bo potekal dvojni postopek proti zdaj že nekdanji uslužbenki Metropolitane Ireni Skubic, ki je bila po naših informacijah zaposlena kot trgovka v cerkveni bukvarni, cerkveni velmožje pa so ji vse od leta 2001 bojda zaupali tudi zelo odgovorno računovodsko vodenje financ.
V eni od zgodb, ki govori o poneverbi in pranju denarja, se je Skubičevi v obtožbi pridružila tudi lastnica podjetja Imperi, d. o. o., Stanislava Crnički Sobočan. Tožilstvo ju preganja za cerkvi ukradenih 143.438,20 evra, toliko je namreč Skubičeva po obtožbi od avgusta 2008 do marca 2009 neopažena in nezasačena s transakcijskega računa Metropolitane v 24 nakazilih kot plačilo fiktivnih storitev prekanalizirala na taksi podjetje Crnički Sobočanove.
Ta je sicer potrdila, da je denar res prejemala na račun, vendar je bila prepričana, da gre za posojilo, za katero se je dogovorila s prijateljico Ireno. Zanimivo je, da pogodba o kakršni koli posoji denarja sploh ne obstaja. Izposojeno je, je zatrdila lastnica zdaj že zafuranega Imperija, začela vračati, potem pa je od predstavnikov Metropolitane izvedela, da jih Skubičeva sploh ni vprašala, ali sme tako razpolagati s premoženjem družbe.
Temu postopku so pridružili še enega, ki je proti Skubičevi že potekal na mestnem okrajnem sodišču in govori o izpuhtelem denarju od prodaje cerkvenega lesa. V tej zgodbi obdobje izginevanja denarja potrjuje sum, da se odgovornim v ljubljanski nadškofiji niti ne sanja, koliko imajo v resnici pod palcem, kaj šele da bi imeli svoje premoženje pod nadzorom. Skubičeva je bila očitno pooblaščena tudi za prevzem gotovine, kar so pač ljudje plačevali Cerkvi, velik biznis je denimo prodaja lesa iz njenih širnih gozdov. Po prepričanju organov pregona vse od maja 2005 do marca 2009 kar 96-krat prejetega denarja ni zabeležila v blagajniški prejemek, napravila računa in ga položila na bančni račun Metropolitane, ampak ga je preprosto pospravila v svoj žep. Cifra: 40.409,84 evra. Krivde na naroku ni priznala.
Lagala in tudi kradla?
V zvezi s to afero je moral že dvakrat uradno izjavo podati direktor Metropolitane Janez Celar. Ni razglabljal o tem, zakaj so minevala leta, oni pa niso opazili manka sredstev, dejal je le, da je imela Skubičeva – pri njih se je zaposlila s priimkom Ciganovič – kot poslovodkinja Škofijske knjigarne njihovo popolno zaupanje, a ga je pač zlorabila. Čeprav je bila uradno zaposlena kot trgovska poslovodja, je imela tudi v zvezi s financami in računovodstvom vsa pooblastila, sproti so ji dajali ustna navodila.
Cinično je še pripomnil, da so jo včasih zalotili pri kakšni laži, zato so bili nanjo bolj pozorni, a nihče v Metropolitani ni posumil, da jim krade denar. Tako kot on je imela tudi ona bančno kartico, s katero je opravljala plačila prek spleta, a za to on ni vedel (?). Običajno je, je dejal direktor cerkvenega podjetja, Skubičevi izročil svojo kartico in skupaj sta opravila finančne transakcije, če pa njega ni bilo, je bil z njegovo kartico vselej prisoten kateri od drugih uslužbencev. No, ja, vselej zagotovo ne, sicer v prvem primeru z računa ne bi izginilo več kot 143 tisočakov, kar je šele pozneje ugotovil eden od zaposlenih, in so po besedah direktorja dali obe grešnici takoj poklicati na zagovor. Z notarsko zapisanim dogovorom o priznanju dolga so stvar pač poskušali pomesti pod preprogo, a je Crnički Sobočanova plačala le en obrok, potem pa ničesar več in, logično, sledil je kazenski pregon. Crnički Sobočanova se je v preiskavi sicer branila, da je postal Imperi nelikviden (leta 2011 so ga izbrisali tudi iz sodnega registra), in obljubila, da bo dolg poplačala iz tistega, kar bo podedovala po decembra umrlem očetu.
Tudi manko denarja od prodaje lesa so poskušali spraviti pod preprogo z notarskim zapisom, a kaj ko, tako Celar, se niti Skubičeva dogovora o vračanju ni držala, »čeprav je priznala nepravilnosti, ki ji očitamo, bila je panična, zaskrbljena, potem pa je šla takoj na bolniško«.
Denar od prodaje lesa je izginjal že od leta 2005, a to so v Metropolitani ugotovili šele leta 2009. »Cerkveni gozdarji so les prodajali fizičnim osebam, od njih so prejemali gotovino, izdali blagajniški prejemek, gozdar se je podpisal levo spodaj, pod vplačal pa kupec. Gozdarji so denar in prejemek nato izročili Skubičevi, da bi to računovodsko zavedla in položila na transakcijski račun,« je razlagal prvi mož cerkvenega podjetja, na edino logično vprašanje, kako jim je lahko zase jemala kar štiri leta, a tega niso ugotovili, pa neprepričljivo odgovoril: »Smo kontrolirali, nismo pa pomislili na to, da bo ona to odtujevala.«
Še kako pomenljiv je tudi podatek, da na Metropolitani o prejetem denarju niso vodili evidence, koliko ga je denimo na dan prispelo na sedež podjetja. »Mi smo to gradili na zaupanju in ustnih navodilih,« je sklenil Celar. Če je res taka navada, kajpak ne bi bilo napak, če bi pristojne cerkvene in tudi civilne službe preiskale, ali in koliko zaupanja vrednih ljudi na Slovenskem še prosto razpolaga s cerkvenim denarjem – da se ne bi še Ljubljani zgodil Maribor.
