Učil se je na stranišču,
 drugje ni bilo prostora

NOVO MESTO – »Begunska kriza je vedno bila in je tudi zdaj humanitarna kriza. Žal nas je drugi begunski val presenetil kot vsako zimo cestarje preseneti prvi sneg, čeprav bi nanj morali računati, na to so mnogi opozarjali že ob prvem begunskem valu. A vseeno so se ljudje ob nekaj spodrsljajih hitro in dobro odzvali,« razmišlja Novomeščan Dalibor Jugović, po narodnosti Hrvat, ki še kako dobro pozna občutke, kaj pomeni zapustiti domovino in se odpraviti v neznani svet.

Tudi sam se je ničkolikokrat srečeval z občutkom manjvrednosti, ker je prišel iz Bosne, in v tistih najbolj občutljivih najstniških letih se je poskušal vedno znova postaviti po robu poskusom posameznikov, da bi v njem vzbudili manjvrednostne komplekse. A v družbo se je vklopil, tu obiskoval gimnazijo in fakulteto za družbene vede, zdaj pa je prek Zveze paraplegikov Slovenije kot asistent zaposlen pri Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja v Novem mestu.

»Delo, ki ga opravljam, me izpolnjuje, čeprav delam za minimalno plačo in dve tretjini dohodka porabim za položnice. A denar zame nikoli ni bil prioriteta v življenju,« doda. Tudi v otroštvu je živel skromno. Odraščal je v centralni Bosni, v Donji Komušini. Čeprav mu je bilo šele 13 let, se še živo spominja, kako sta ga presenetila vojaka, ko je opazoval vojne razmere, in mu v trebuh namerila cev kalašnikovke. Pa prizore bombardiranj, zased brzostrelcev, napadov, nočnih straž, zahtev, da morajo civilisti izročiti orožje …

Spominja se tudi tiste nedelje v maju, ko so njegova mama, dva brata in bratranec odšli od doma. Sam se resnosti razmer niti ni zavedal, kot preostale najstnike so ga bolj zanimale druge reči; prijatelji, nogometna žoga, petarde. Je pa v torbo porinil nekaj stripov, in že so s tovornjakom potovali proti Splitu z jasnim ciljem, da želijo v Slovenijo, saj je v Straži pri Novem mestu že živela Daliborjeva teta. Večdnevno potovanje je vse izmučilo, po nekaj mesecih življenja pri sorodnikih so se nastanili v begunskem centru v Novem mestu, v nekdanjih Pionirjevih barakah, ki so jih nekoč uporabljali delavci. V Novem mestu je nadaljeval šolanje in danes se lahko le nasmehne ob spominu na večere, ko je nalogo delal kar na stranišču, drugje ni bilo prostora. »A to mi ni bilo grozno, pač pa neke vrste izziv,« se nasmehne.

Hiša v Bosni uničena

Njihova hiša v Bosni je uničena, izropana, porušena, celo napeljavo so potegnili iz zidov. A bolj kot to je skrb vzbujajoča tamkajšnja ekonomska in tudi politična situacija. Mama, ki zdaj živi na Hrvaškem, je na primer ravno dobila odločbo iz Bosne, da po očetu dobi 18 evrov pokojnine.

Dalibor se je kmalu po prihodu v Slovenijo pridružil Društvu za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD): »Že od začetka sem se poskušal vključevati v programe, ki so se mi zdeli smiselni, in sem prek njih počel kaj dobrega.« Tako se je v Posavje odpravil že ob prvem valu beguncev, v Novem mestu so se organizirali ter v Brežice in na Obrežje peljali zbrano pomoč. Tam so jo razdeljevali in pomagali. Več dni je v sodelovanju z DRPD in Adro Slovenija preživel v Rigoncah, Dobovi in Brežicah tudi v drugem valu.

»Dostikrat smo bili prisiljeni improvizirati, kolikor smo lahko. A utrujenost in preobremenjenost vseh, tudi vojske in policije, je bila očitna, kar je spodbujalo dodatno nervozo, živčnost in strahove, čeprav se prav vsi trudijo po najboljših močeh. Je pa bilo vedno, ko so začele prihajati večje skupine ljudi, v zraku čutiti živčnost med vsemi. Kako tudi ne, vsega je zmanjkovalo, prostori so bili prenatrpani, predvsem otroci, ženske in invalidi izčrpani, bolni in lačni. Prostovoljci in tisti, ki so bili pri migrantih po službeni dolžnosti, so delali od 8 do 12 ur in več skupaj. In tu se je pojavila še nujnost koordinacije prostovoljcev, zato so me pred dnevi klicali iz slovenske filantropije in prosili, da potrebujejo pomoč pri koordinaciji prostovoljcev, saj so nekateri prihajali nekontrolirano, spet drugi so izgubljali živce. Tako sva z Dašo Culiberg iz Metlike na hitro vzpostavila infotočko za prostovoljce in jih prek dežurne službe civilne zaščite usmerjala, kjer je bila nujna pomoč. Policija namreč ni dovolila, da bi prostovoljci vstopali neakreditirani, čeprav pri tem ne razumem, zakaj ne dovolijo vstopa novinarjem bližje, saj ste vendar četrta veja oblasti! Tu bi se morali tudi novinarji postaviti zase, saj ste vendar v službi javnosti!« je bil kritičen Dalibor in dodal, da je komunikacija z migranti zaradi prevelike gneče minimalna, ta se osredotoča na njihove nujne potrebe, vse pa zanima predvsem, kdaj gredo naprej, proti Nemčiji.

Od mraza se je tresel v maminem naročju

Dalibor si še zdaj ne more oprostiti, da se pred dnevi v Dobovi ni takoj odzval na prošnjo mame majhnega prizadetega dečka, ki se je ob šestih zvečer ves tresel v njenem naročju na zelenici pred nastanitvenim centrom Beti, ko je bilo zunaj 8 stopinj Celzija. Saj je šel v skladišče po odejo, pa mu je eden od vodij, ko mu je Dalibor povedal, kaj bo z odejo, odvrnil, da to ni njegovo delo in da je treba takoj počistiti halo ter da bo on posredoval to naprej. Med odhodom je ujel besede prostovoljke Rdečega križa, ki je dejala vodji, »da bodo tako ali tako kmalu šli v halo«.

»Potem sem na to pozabil, mislil sem, da je za skupino ljudi pred šotorom poskrbljeno, a ponoči me je misel na tresočega se dečka zbudila. Ko sem zjutraj preveril, kako je bilo s skupino, sem izvedel, da so na mrazu čakali do polnoči, medtem smo jim sicer okrog devetih razdelili nekaj odej. Sprva so pač dobili informacijo, da že prihaja avtobus, a je bil odpovedan, potem se jih za pol ure ni splačalo namestiti v šotor, ker bi to znova zahtevalo razkuževanje prostora. Ob tem bi se morali zavedati, da ljudje poleg vode in kruha potrebujejo tudi toploto, lahko bi razmislili tudi o kakšnih organiziranih kuriščih, čeprav se zavedam, da je to lahko varnostni problem. A ne bi smeli dovoliti, da otroci zaradi tega trpijo in zmrzujejo,« predlaga in ob tem pripomni, da vojskujoče se strani rešujejo tiste, ki med bitko padejo v morje, tudi sovražne vojake, mi pa danes dopuščamo, da se v Sredozemlju utaplja na stotine in tisoče ljudi.

»A svetovnih problemov ne bomo reševali v Rigoncah niti v Dobovi ali Šentilju, ampak jih je treba reševati pri izvoru, res pa je tudi, da ekonomske vojne pa tudi ideološke in religiozne izrisujejo novo podobo sveta,« se zaveda, hkrati pa ni optimist, da se bo begunska kriza kmalu končala: »Naj ob tem parafraziram Churchilla: to ni konec, niti ni začetek konca, to je šele začetek začetka. A srčno upam, da se pri svoji oceni motim.«