Turčanje, valinčanje in sekanje

Pri turčanju – in tudi pri valinčanju – gre za to, da se pirhi, podobno kot pri balinanju, zadevajo in trkajo. Komur se pirh pri tolčenju ubije, ga izgubi. Tolkači si vedno izberejo pirh, ki ima trdo lupino. Takšnega spoznamo po tem, da ima čist glas, ko potolčemo z njim po prednjih zobeh. Če je glas hrupen, je lupina mehka in pirh ni primeren. V Beli krajini je takšna preizkušnja hkrati tudi igra.

»Nekoliko drugačno je trkljanje ali valinčanje pirhov,« velikonočne igre s pirhi opisuje dr. Niko Kuret. »V Poljanski dolini nad Škofjo Loko na gladki trati – ob slabem vremenu na kakšnem podu – položijo vštric dve štrenarici (gladki letvi za predeno), tako da sta na enem koncu za dobro ped podloženi. Po letvicah igralci spuščajo pirhe, ki se skotalijo na različne kraje po trati. Kjer jajce obstane, tam mora tisti, ki ga je skotalil, položiti stavo, jajce pa odstraniti. Za stavo položi kakšno jabolko, lect, bob ali kaj podobnega. Če se pirh naslednjega igralca dotakne stave, je stava njegova, če ne, jo mora sam položiti. Podobno igro so poznali v okolici Ljubljane, Zadobrovi, rekli pa so ji trkljanje.«

Na Ptujskem polju, v Spuhlji, so to igro igrali drugače. Na vasi si je mladina naredila jamo, v katero so kotalili pisanice. Podobno igro so poznali tudi v Poljanski dolini. Na Murskem polju so na rahli strmini v tla naredili jamico, okoli nje položili rdeče pobarvane pirhe in jih z nogami kotalili proti njej. Kdor je prvi spravil jajce v jamico, je bil zmagovalec.

Sekaj, sekaj jajčece!

»Na Notranjskem v Grahovem pri Cerknici sta se fantiča pogodila, ali se seka za prijeti, za skriti ali za skozi,« pravi dr. Kuret. Po prvem načinu naj se novec vsaj toliko zasadi v pirh, da prebije lupino in v njem obtiči, a ostane viden. Pri drugem načinu se mora novec skriti pod lupino, da ga ne moremo videti. Pri tretjem načinu mora novec pirh popolnoma predreti in zleteti skozenj ali pa vsaj na drugi strani pogledati iz lupine. Kdor izpolni te pogoje, dobi pirh. Če ne, si vzame novec tisti, ki je dal pirh sekati. Pri sekanju drži pirh v roki ali pa ga položi predse na tla. Sekač ga poskuša zadeti s takšne oddaljenosti, da pride nagnjen s stegnjeno roko do okoli 30 centimetrov v bližino jajca. Kadar se seka v roki, podajač drži jajce v zaprti dlani, da sta palec in kazalec zgoraj in puščata odprtino, veliko centimeter ali dva.

Obujeno ciljanje

V Mirnu se je tradicionalno ciljanje pirhov na velikonočno nedeljo ohranilo do danes. Domačini mu pravijo tudi zbijanje, pikanje, pekanje, streljanje in šicanje. Tekmovanje v ciljanju pirhov prireja Odbor za tradicionalno ciljanje pirhov, ki deluje pod vodstvom Krajevne skupnosti Miren. Šego so uvrstili v katalog žive kulturne dediščine Slovenije. Za zadetek je pomembno, da kovanec ostane v jajcu, ni dovolj, da le predre lupino. Zadetek je veljaven šele po tem, ko jajce dvignejo s tal in kovanec ostane v njem. Ciljanje pirhov v Mirnu je doživelo velik razmah ob koncu 50. in na začetku 60. let 20. stoletja. Ker se je življenjska raven dvignila, so otroci za ciljanje pripravili tudi po 20 do 30 pirhov.

Po osamosvojitvi Slovenije je velikonočni ponedeljek praznik, zato ciljajo pirhe tudi na ta dan. Nadaljujejo naslednji konec tedna, razlika je le v tem, da si ne zaračunavajo več zgrešenih strelov. Z večjim prostorom se je tekmovanje po številu udeležencev in organizacijski strani zelo razmahnilo. Skupno število igralcev je bilo največje leta 1996, in sicer 160 (97 moških, 50 mladincev in 13 žensk), v naslednjih letih pa se je ustalilo med 140 in 150.