SELA PRI ZAGORICI – »Rad bi do novega leta že hodil, pa me je terapevt opozoril, da si zastavljam prehitre cilje, da okrevanje zahteva svoj čas. A želim čim prej poprijeti za dela v novi hiši. Treba je še končati električno napeljavo, uliti stopnice, pripraviti vse za tlake, ometati zidove. Dela je še kar precej, da bi se lahko selili. Pa v službo v Adrio bi tudi šel rad,« je ob našem obisku dejal 33-letni Sašo Mahnič iz Sel pri Zagorici, vasice v občini Mirna Peč, medtem ko se k njemu stiskali njegovi hčerki, še ne dveletna Daša in petletna Hana. Čeprav majhni, sta tudi sami že občutili, kakšno je življenje brez očeta, kar štiri mesece ga ni bilo domov, zato vikende, ko pride iz Rehabilitacijskega inštituta Soča, izkoristita, da sta ob njem.
Usoda se je letos z Mahničevimi kruto poigrala. Sašo in Olga sta bila polna načrtov, kako se bosta z družino, tudi Saševimi starši Alojzijem in Lozo, preselila v novo hišo, ki sta jo počasi tudi ob pomoči kreditov začela graditi pred petimi leti. Zdaj živijo v 150 let stari hiši, v katero so kljub dotrajanosti v zadnjih letih vložili kar nekaj denarja. Da je bilo življenje znosno, so morali zamenjati okna, streho, kopalnico pa imajo zunaj. A usoda je začela pisali svojo zgodbo, Saševo življenje je viselo na nitki, kar nekaj časa se ni mogel gibati in ne govoriti.
Zdravila niso zalegla
Aprila so se pri 33-letniku začeli oglašati nenadni glavoboli, ki so se stopnjevali do nevzdržnosti. Tako hudo je bilo, da ga je partnerica Olga Šraj neštetokrat peljala k zdravniku, tudi na urgenco, celo dvakrat v eni noči. Po enem mesecu so zdravniki vendarle ugotovili, da terapija s protibolečinskimi zdravili ne bo pomagala, zato so se odločili za temeljito preiskavo, s katero so v zatilju tik ob hrbtenjači, kjer so centri za vitalne življenjske funkcije, odkrili tumor, ki ga je bilo treba takoj odstraniti.
»Napotnico za preiskave sem morala kar izsiliti, k temu pa so me prisilile izkušnje z zdravljenjem Saševe mame. Imela je kožno znamenje, za katero je že patronažna sestra, ki je prišla k nam po mojem prvem porodu, ocenila, da je rakavo. A zdravnica nam je dala napotnico, s katero bi prišla na vrsto čez leto in pol. Ker smo jo peljali v privat ambulanto, je prišla na vrsto v treh mesecih, ko pa jo je zdravnik operiral, nam je očital, kje smo bili prej,« je svoje izkušnje z našim zdravstvom opisala Olga.
Sašo je bil operiran sredi junija, operacija je trajala šest ur, a je pustila posledice: tetraparezo, to je ohromitev telesa od vratu navzdol, prizadeti so bili vid, govor in dihanje. »Pogled na negibno in nemo telo, pogled na aparature, ki so vzdrževale in kontrolirale življenjske funkcije, pogled na šest infuzij, ki so bile hkrati priključene na obe roki, nogi, v vrat in srce, je bil pretresljiv. Domačim so tekle solze žalosti in nemoči. A v nekem trenutku se je rodilo spoznanje, da jok ne bo rešil ničesar. Zbrali so vse moči in pogum za vsakodnevno pot v Ljubljano k ljubljeni osebi: za toplino in bližino, za psihično podporo, za masiranje otrplih udov, za pomoč pri hranjenju, čeprav dva meseca in pol hrane skoraj nikoli ni mogel zadržati v sebi,« je trpljenje Saša in njegove družine opisala domačinka Lojzka Krevs na koncertu Društva harmonikarjev Mirna Peč. Harmonikarji so se namreč odločili, da izkupiček od koncerta ob 15-letnici delovanja namenijo Mahničevim. Tako za njegovo okrevanje kot izboljšanje stanovanjskih razmer.
Med življenjem in smrtjo
Žarek upanja za Saševo izboljšanje je posijal tiste dni, ko je prvič zadihal s svojimi pljuči, ko se mu je delno povrnil vid, ko je komaj slišno prosil, da bi pil vodo, ko so se prsti na levi roki in nogi rahlo premaknili, ravno toliko, da so domači, čeprav napovedi niso bile obetavne, prosili za sprejem v Rehabilitacijski center Soča. Ko je že kazalo, da bo šlo vse le še na bolje, je nastal nov zaplet – sepsa, njegovo življenje je štiri dni viselo na nitki. Potem so odkrili še kamne v desni ledvici, ki so preprečevali odtekanje seča po naravni poti, zato so morali v ledvico vstaviti drenažo. Po 10 dneh zdravljenja sepse so mu kamne ultrazvočno razbili in spet se je lahko vrnil v Sočo, kjer ga je čakala in ga še čaka dolgotrajna večmesečna rehabilitacija. In to ne zaman.
Njegov napredek je očiten. Zdaj gre že lahko sam na stranišče, seveda če do tja pride z invalidskim vozičkom. »Desna stran je bolj prizadeta, čeprav v roki in nogi čuti mravljince in pekoč občutek, kar nam daje upanje. Nima pa ravnotežja in vrtoglavice ima. Zdaj lahko sam je z levo roko. Je pa že rekel, naj ga z vozičkom zapeljemo v novo hišo, da bo on kazal, kaj je treba še narediti,« se je nasmehnila 29-letna Olga, ki je nezaposlena, rada bi končala diplomsko nalogo na ekonomski fakulteti, a zdaj res ni časa za to. Čez teden gre namreč vsak dan k Sašu v Sočo, da mu masira mišice, tu je še skrb za deklici, pa na kmetiji je veliko dela. Mahničevi imajo 25 glav živine, vso zelenjavo pridelajo sami, tudi pšenico imajo svojo, tako da Olga in Loza pečeta kruh v krušni peči.
Mahničeva nova hiša, v kateri je ogromno postoril Sašo sam, je v tretji gradbeni fazi, pomoč pa so ponudili tudi v Območni organizaciji Rdečega križa Novo mesto. »Morda je konec leta primeren čas, da se tako posamezniki kot podjetja odpovedo voščilnicam in darilom ter denar namenijo za rešitev stanovanjske stiske Mahničevih, dobrodošla bi bila pomoč tudi v materialu ali storitvah,« je dejala sekretarka OZRK Novo mesto Barbara Ozimek.
Mahničevi so veseli, da jim ob strani stojijo številni, tudi Saševi sodelavci v Adrii, ki ga večkrat obiščejo, tudi oni upajo, da se čim prej vrne med njih, s svojim znanjem in izkušnjami je namreč nepogrešljiv. Sašo in domači se zavedajo, da bo pot okrevanja še naporna, a cilj je jasen: da bi se čim prej postavil na noge in nadaljeval začrtano delo.
