Tudi papež mu pomežikne

RIM – Med Slovenci v večnem mestu jih je nekaj, o katerih so skoraj vsi kaj slišali, videl pa jih je malokdo. Nekaj je takšnih, ki jih vsi poznajo, a niso vsem dosegljivi. Vsaj eden pa je tak, ki se ljudem, romarjem in gostom iz Slovenije, še posebno tistim, ki jim pravijo visoki gosti, zdi narodova last. To je dr. Ivan Rebernik, profesor, knjižničar, dolga leta visoki funkcionar v papeški knjižnici. Po upokojitvi je bil tudi slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu.

Strastni prenašalec znanja

Vsak Slovenec, ki se odloči, da bo obiskal večni Rim in si gre ogledat baziliko svetega Petra, si zaželi videti še kaj več. Vatikanske vrtove, denimo, ki jih kot romar ali turist lahko vidi samo mimogrede, pa čudovito knjižnico in skrivne arhive, kamor ne more kdor koli. Če pozna viteza Božjega groba Ivana Rebernika, se mu tako rekoč čudežno odprejo marsikatera vrata. Pokličejo ga tudi tisti, ki ga ne poznajo prav dobro. Prijatelji prijateljev, znanci znancev. Zato se mu zgodi, da ves teden čaka na soboto, na trenutek, ko se bo lahko posvetil samo ženi in družini, prebije pa ga kot vrhunski vodnik po majhni deželici za vatikanskim obzidjem. Ko se vrnejo domov, ga znani in neznani Slovenci hvalijo prijateljem in znancem, začarani krog se nikoli ne konča.

Ivan je prišel v Rim že leta 1959. Pravi, da je odšel od doma, s Koroškega, zaradi političnih razlogov. Bil je med prvimi gojenci papeškega zavoda Slovenik. Študiral je na jezuitski papeški univerzi Gregoriana, najbolj spoštovani med vsemi cerkvenimi izobraževalnimi institucijami. Tam so se šolali tudi Alojzij Šuštar, Marjan Turnšek in Marko Rupnik, od tam izhajajo tudi mnogi papeži. Profesor Rebernik je bil na Gregoriani 13 let knjižničar, dolgo je tudi poučeval, še vedno pa predava bibliografijo. Četrt stoletja je bil direktor kataloga Vatikanske apostolske knjižnice. Zapisal se je bibliografiji, njegovi študenti pripovedujejo, da jim svoje znanje prenaša znanstveno natančno, a hkrati zavzeto, skoraj strastno.

Bližnjice do Vatikana

Ko so ga za obzidjem pred leti upokojili, je ostal zvest knjigam in knjižničarstvu. Še vedno je predaval, potem pa ga je usoda preusmerila drugam. Postal je slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu. Pravzaprav je nadaljeval svoje prejšnje delo. Od nekdaj, že desetletja, se je pri njem oglasil vsak Slovenec, tako iz cerkvenih kot tudi iz civilnih logov. Največ je bilo politikov, ki so iskali bližnjice do vatikanskih vrhov. Vsi so ga poznali, saj ni vatikanskega funkcionarja, ki ne bi nenehno kaj potreboval iz papeških knjižnic. Ko je postal diplomat, je lahko, podobno kot prej, ko je bil še knjižničar, marsikoga poiskal in ga poprosil, denimo za drobno uslugo.

V času papeževanja Benedikta XVI. se je rimskim Slovencem prav dobro zdelo, da so poznali skromnega, pobožnega Korošca Ivana Rebernika. Vedeli so, to je bilo pač splošno znano, da je k Ivanu dolgo hodil na kavico in na klepet tudi kardinal Joseph Ratzinger, ko še ni bil papež. Spoznala sta se pred desetletji, ko je Ivan pomagal urejati knjižnico v nemškem papeškem zavodu Teutonic. Prav tam, slab lučaj od bazilike svetega Petra, je takrat bival in hodil v knjižnico tudi Ratzinger. Ko je postal papež in ni mogel več na kavo k staremu prijatelju, mu je – tako nam je zaupal doktor Rebernik – med ceremonijami v Vatikanu mimogrede prijazno pokimal ali pa pomežiknil.

Vatikan za rojake

Ivan Rebernik živi in dela v Rimu že več kot pol stoletja, njegov koroški naglas se je že malo izgubil, še zmeraj pa je kleni Slovenec. Tudi zdaj, ko je že zares upokojen, ga žena Liliana ne more skriti pred Slovenci, ki bi si radi Vatikan ogledali bolj od blizu. Ivan morda kdaj potarna, da je obiskov veliko, v resnici pa mu zelo dobro dene, ko lahko o mestu in državi za obzidjem spregovori vedno novim rojakom.