Na ljubljanskem pokopališču Žale so 21. decembra 1990 z vojaškimi častmi pokopali srbskega (jugoslovanskega, bosanskega, slovenskega) zgodovinarja in politika Vladimirja Dedijerja, ki je bil, ko je še živel, sprva najbolj znan kot biograf Josipa Broza - Tita, pozneje pa kot član Russllovega mednarodnega razsodišča za proučevanje zločinov v Vietnamu, Latinski Ameriki in drugje, tudi v hrvaškem Jasenovcu. V pozni jeseni 1990 je v Bostonu v ZDA, kjer je živel, oslepel. Hotel se je vrniti v domovino Jugoslavijo, da bi umrl na rodni zemlji, a ga je 30. novembra istega leta zadela srčna kap. V Bostonu so ga upepelili, žaro prepeljali v Ljubljano in očeta pokopali v grob k njegovima nesrečnima sinovoma Borivoju in Branimirju.
Dedijerjev oče se je iz rojstne vasi Čepelica nedaleč od Bileće v Bosni in Hercegovini, od koder je njegov rod, priselil v Beograd, kjer se je 4. februarja 1914 rodil Vladimir. Po končani gimnaziji se je vpisal na pravno fakulteto, ker pa ni mogel plačevati šolnine, je začel delati kot novinar pri časniku Politika. Dobro se je razumel z direktorjem Vladislavom Ribnikarjem, ki ga je leta 1941, ko je že bil član Komunistične partije Jugoslavije, seznanil z Josipom Brozom. Zelo kmalu po začetku vojne je Dedijer odšel v partizane in bil skupaj z Milovanom Đilasom, s katerim sta postala velika prijatelja, urednik časnika Borba. Že oktobra 1941 je bil med obleganjem Kragujevca ranjen v nogo, zato so ga premestili v partizanski vrhovni štab. Sredi leta 1943 je v bitki na Sutjeski izgubil ženo dr. Olgo, rojeno Popović, iz Zemuna, ki je vodila kirurško ekipo 2. proletarske divizije.
Pokopan tam, kjer si je ustvaril družino
Po koncu vojne so ga kot jugoslovanskega predstavnika poslali na ustanovno skupščino Združenih narodov v San Francisco, po vrnitvi pa je postal predavatelj zgodovine narodnoosvobodilne vojne na beograjski univerzi. Ta čas se je drugič poročil, s Slovenko Vero Križman. V zakonu so se jima rodili hčerka Bojana ter sinovi Borivoj - Boro, Branimir - Branko in Marko. Kot so pozneje poročali opravljivi in Dedijerju nenaklonjeni časopisi, naj bi leta 1959 komaj dvanajstletni Branko padel na popravnem izpitu in nato naredil samomor, 21-letni Boro pa je leta 1966 v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah umrl v Stari Fužini v Bohinju. Nekateri časopisi so takrat poročali o nesreči pri plezanju, drugi o samomoru, tretji, da je oče Dedijer krivdo za smrt naprtil družinskemu prijatelju, pisatelju Jožetu Javoršku, in četrti, da mu je sina s posredovanjem pisatelja in tudi udbovca Javorška ubila Udba. Kot je bilo mogoče prebrati, naj bi se zakonca Dedijer takrat obrnila na tedanjega predsednika predsedstva partijskega centralnega komiteja Milana Kučana. Slovenski politični vrh naj bi namreč prepovedal objavo feljtona o smrti Dedijerjevega sina, Kučan pa naj bi jima, kot so poročali srbski viri, po svojih službah odgovoril, naj državljana Dedijerja zaradi nekih gorskih nesreč predsedniku Kučanu ne jemljeta dragocenega časa.
Takrat je bil Vladimir Dedijer pri jugoslovanskih oblastnikih že dolgo v nemilosti. Po vrnitvi z mirovne konference v Parizu leta 1946, kjer je bil predstavnik Jugoslavije, je postal urednik časnika Borba. Takrat je tudi začel zbirati podatke za svoje znamenite Prispevke za življenjepis Josipa Broza - Tita, ki so leta 1953 izšli v razkošnih, okoli 750 strani debelih knjigah vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti, hkrati pa tudi v angleščini v ZDA in Veliki Britaniji. Že leta 1952 je postal član CK ZKJ in jugoslovanske Socialistične zveze. Kot urednika Borbe so ga obdolžili, da je pomagal urejati članke svojega prijatelja in takrat že komunističnega odpadnika Milovana Đilasa, zato so ga leta 1954 postavili najprej pred partijsko in nato še pred redno sodišče, kjer so ga pogojno obsodili na poldrugo leto zapora. Še isto leto se je umaknil iz političnega življenja, se posvetil pisanju in odšel v ZDA, kjer so mu podelili naslov akademika zgodovinskih ved. Tam je postal tudi član Russllovega razsodišča, kjer je spoznal Jean-Paula Sartra, s katerim sta postala prijatelja.
Naposled se mu je izpolnila želja iz Amerike, da je pokopan tam, kjer si je ustvaril družino.
