S čim se vaše podjetja ukvarja?
Ko imaš enkrat svoje podjetje, govorimo, kaj je startup, lahko odpreš malo ali mikro podjetje, srednje, lahko pa zraste neko večje podjetje. Startup je pa specifika. Je visokotehnološko inovacijsko podjetje, ki ima ekstremno velik potencial hitre rasti. Njegov glavni cilj je rešiti večji problem družbe ali pa optimizirati čas družbe ali ljudi in se nato priključiti neki večji entiteti, da ta odpre nova vrata ali pa se proda. Ali pa nadaljuje to svojo zgodbo in zraste v neko korporacijo, ampak takih je manj. Mi se ukvarjamo s temi startupi, z visokotehnološkimi inovacijami, za katere mislimo, da lahko zelo hitro zrastejo. In kar bi oni sami doma naredili v kakšnih dveh, treh letih, mi z njimi v treh mesecih. Načelno je tako, da so fokus njihove inovacije, ki jih imajo, in potem iz tega narediti raketo.
Kako izberete ljudi?
Razpišemo program. Ta drugi program se imenuje smart living and health. In prijavilo se je več kot 300 ekip iz ne vem koliko držav, izbrali smo samo deset najboljših. Največ prijav smo imeli iz Izraela in Rusije, vzeli pa smo na primer dva hrvaška startupa, enega srbskega, enega albanskega, štiri slovenske, dva avstrijska. Želeli smo pokazati fokus, da se fokusiramo na to regijo zdaj. Selekcijski protokol pa je dolg. Potem ko se prijavijo, sledijo intervjuji, najprej online, kakšnih trikrat, potem pa jih povabimo na selekcijske dneve ali pa z njimi opravimo intervju v državi, kjer so. Tiste, ki se nam zdijo zelo zanimivi, preverimo, kako zares dobri so. V tistem času, ko so oddali prijavo, in dokler jih mi ne izberemo, spremljamo njihov napredek. Kaj so naredili, dobivamo od njih poročila. Ko pridejo k nam, imamo radi podjetja, ki imajo v 90 odstotkih izdelan produkt in poslovni podel na trgu testiran, saj lahko gremo na ta način v pospeševanje njihovega posla.
Koliko ljudi zaposluje ABC?
Ekipa šteje 14 ljudi. Nekaj je redno zaposlenih, nekaj na pogodbo. Čisto odvisno od projekta. Morate vedeti, da imamo programe dvakrat tri mesece in potem še tri mesece, ki je poprogram. In imamo drugačen stil dela. Mi delamo zelo, zelo veliko. Mi zjutraj pridemo in potem do polnoči garamo in imamo te peake. Kot v reviziji, ko delajo noč in dan. Nekaj podobnega. Sicer pa imamo okrog sebe še krog ljudi, ki so podpora, ki znajo, ki povežejo, to pa je že mreža par sto ljudi.
Kako pa izbirate kadre? Na podlagi formalne izobrazbe, izkušenj, priporočil?
Nam izobrazba, ki jo ljudje imajo, ne pomeni prav nič. Mi smo ugotovili, da ljudje brez izobrazbe znajo veliko bolje govoriti tuje jezike. Vsaj ti, ki jim imamo mi, da so odlični pri tem, kar znajo delati. Tisto, kar delajo brez izobrazbe, delajo z veseljem in so v tem najboljši. Pri nas izobrazba ni pomembna, je pa pomemben odnos do dela, torej, ali želiš delati, kaj rad delaš, in če se tam gradiš, če se zjutraj zbudiš z minde setom, da ne grem v službo, ampak se grem imet fajn. Ključno je, da to ustvarimo za naše zaposlene. Gledano na to, kaj so že delali. Prav nam pride, če je že kakšen startup propadel. To nam je najljubše. Če so propadli trije, potem ste zlata jama. Imamo radi te, saj se oni sami tukaj nekaj naučijo in delajo pri nas in prenašajo naprej znanje, kje so se zmotili. Ko končajo pri nas, pa grejo svoj startup spet odpret, ker so se pri nas naučili, da morajo drugače. Zbiramo kader predvsem po njihovem načinu razmišljanja.
Je vam kdaj spodletelo?
Kolikokrat že. In še mi bo.
Na primer?
Bil sem zaposlen pri vrhunskem startupu, ampak je bil čas za vstop na trg prehiter. Če bi danes tisti produkt lansirali, pa je že od tega sedem let, bi še zmeraj bili top. Ampak v življenju ti ne spodleti direktno v poslu, saj se vedno nekaj naučiš. Tebi spodleti osebnostno, torej znotraj tebe začne nekaj umirati, znotraj tebe je neko nezadovoljstvo, in če ga vlečeš z leti, si nezadovoljen. V sebi sem bil že velikokrat nezadovoljen, a sem vedno znal to nekako odrezati.
Na Linkedinu sem prebral, da ste hodili na fakulteto za strojništvo. Ste diplomirali?
Ne.
Delate kaj na tem področju?
(Smeh) Ne. Ne delam. Načelno je odlična fakulteta, tudi veliko bi se naučil, ampak morate vedeti, ko sem se jaz vpisoval na fakulteto, sem želel postati pilot in kontrolor letanja. Ampak sem zakorakal v startup svet in me je to zanimalo. Vam pa obljubim, da bom, preden dosežem neko starost, naredil MBA na kakšni najbolj priznani univerzi na svetu, kot je na primer Stanford.
Precej potujete po svetu, vidite druge šolske sistem, izkusili ste našega. Kaj bi morali spremeniti v našem šolskem sistemu narediti, da bi ljudi bolj pripravili na trg?
Načelno našega šolskega sistema ne kritiziram. Na Slovence gledam na kot zelo visoko inteligenten, izobražen narod. Kamor koli v tujino pridemo, izstopamo iz povprečja. Zato pravim, da je naš šolski sistem dober. Kar pa bi mogoče spremenil, je, da bi mogoče bolj motiviral profesorje. Vedno se obračamo na to, da je treba motivirati študente, ampak študenti si morajo sami želeti, da bi študirali. Če pa bi motivirali profesorje, torej, da bi z večjim veseljem prišli in bolj entuziastično predstavili stvari, da to ni po knjigi, ampak bolj v praksi, kako to funkcionira, bolj življenjsko, potem mislim, da bi sklenili neki krog zadovoljstva. Ampak je treba vedeti, da to ni tako preprosto. Tudi ogromno pričakujemo od države, da bo vse to ona naredila, ampak na koncu smo ljudje tisti, ki smo krivi, da nekatere stvari niso narejene.
Kaj pa sistem vajeništva? Ste zagovornik tega, bi v šoli imeli del teorije, del pa bi se oddelal v podjetjih?
To je super. To je odlično. Jaz si bom v naslednjih 12 mesecih prizadeval vpeljati podjetništvo kot izbirni predmet v osnovno šolo. Saj se je super otrokom igrati zunaj na igrišču, in še zmerja se bodo, ampak tako bi lahko razumeli, kako deluje ekonomski sistem. V Ameriki imajo igrice v osnovnih šolah, ki potekajo prek delnic. Kako delnica kotira in ti otroci potem znajo te stvari. Vseeno mislim, da se z ameriškim sistemom ne smemo primerjati, ker v tistem šolstvu je precej zasebnega sektorja in ogromno denarja. Če imaš ogromno denarja, lažje spodbudiš ljudi, da kaj naredijo. In če imaš veliko denarja, lahko dobiš veliko drugih informacij iz tujine, narediš te stvari bolj zanimive. S tem denarjem, ki ga imamo, mislim, da naredimo nekaj, kar šteje. Osebno sem zadovoljen, vedno pa so v vseh segmentih mogoče izboljšave.
Bili ste na okrogli mizi pri predsedniku države. Malo ljudi se lahko pohvali, da jih je pri 27 letih predsednik države povabil na okroglo mizo, da sliši njegovo mnenje.
Bilo mi je v čast. Vesel sem, da je predsednik v nas videl to, da lahko delimo svojo zgodbo in naše videnje širši javnosti. Predsednik je bil že pri nas in videl je, kaj delamo, in jaz vedno resnično poskusim narediti čim boljše za našo državo. V temu smislu, da tukaj živim, in cilj je, da tukaj naredimo nekaj in potem naprej. Bilo mi je všeč, saj niso bile zgolj ideje, ampak so bili tudi konkretni, fokusirani predlogi, iz katerih se da kaj narediti. Upam, da bo še kdaj povabil, če bo potreboval.
Kako to, da ste ostali v Sloveniji? Mnogi bi na vašem mestu šli v tujino, verjetno tudi zaradi davkov in obremenitev.
Davke moraš povsod plačevati.
Ampak lahko bi plačevali nižje?
Ne delaš s toliko denarja. Na koncu, ko sklepaš kakšen večji posel, že sama firma, s katero posel delaš, reče, da bi bilo mogoče, da se tam in tam naredi podjetje. Mi smo imeli irsko podjetje, na primer. Ampak vam povem, da sem imel toliko dela z njim, da nikoli več. Ker moraš poznati pravo države, kamor greš, davčne segmente. Če pogledam davke in to v Sloveniji. Saj so, ampak tudi drugod so. Tukaj vsaj poznam pravo, vem, kako stvari delujejo. Trudim se biti na tekočem z novostmi. Načelno mislim, če hočeš imeti podjetje, je tukaj idealen prostor, da ga odpreš. Ko mi kdo reče, pa ima prvo firmo, da bi odprl v Delawearu v Ameriki, mu rečem, da bo 50 tisočakov zapravil za odvetnike, da mu bodo naredili firmo, da boš urejal stvari, da je vsako leto treba narediti bilance. Veste, koliko to stane? Tukaj odpri. Se sprehodiš do Ajpesa, do občine, kogar koli rabiš, in vse urediš. Ne boš imel takoj milijarde na računu. Brez skrbi.
Na okrogli mizi pri predsedniku ste rekli nekaj v smislu, da Slovenci mislimo, da smo delavni ljudje, ampak da bi morali videti na primer Nemce ali Nizozemce.
V Sloveniji imamo veliko delavnih ljudi, ampak ko pogledamo povprečje, pa mislim, da nismo toliko delavni, kot so Nizozemci in Nemci. Živel sem v Amsterdamu in Münchnu. In v Münchnu sem videl, da se dela od 8. do 20. ure in da sploh ni nobene debate. Imajo res točno ob 12. ali 13. uri eno uro za kosilo. To je tista njihova ura. Ko se dela, pa se dela. Ni neprestano cigaret. Tega pač ni. Pri nas pa so se na to navadili. Med vikendi pa nihče ne dela, vse je skoraj prazno, ljudje so s svojimi družinami. Tukaj pa se Slovenci nekoliko razlikujemo. Marsikateri namreč postori med vikendom, kar mu ni uspelo med tednom. Spet naš sistem je drugačen od nemškega, ampak ko bomo povprečje potegnili, smo približno enako efektivni, vendar da oni delajo pet dni, mi pa sedem. Pač nekoliko več časa si vzamemo, zato imamo manjšo efektivnost, na koncu pa dosegamo iste cilje.
Begunska kriza je sprožila val priseljevanja. K nam prihaja mnogo ljudi in kadra. Kaj si mislite o tem?
Ful dobro. Slovenija rabi ljudi. Razumem, da je ljudi strah, ampak morate vedeti, da smo mi vsi bili enkrat begunci. Tudi mi oziroma naši predniki so morali nekam hoditi. To je čisto normalno. Na to gledam zelo odprto. Ravno zdaj imamo v eni ekipi enega fanta iz Sirije. In super dela. Vrhunski programer je.
Moram reči, da sem bil zelo neprijetno presenečen, ko sem spremljal družabne medije in videl, kako Slovenija gleda na to begunsko krizo. To so ljudje, ki nimajo izbire. Oni ne bi šli potovat tako daleč, če bi bili srečni doma. V njihovi državi je vojna. Oni bi tam umrli. V Turčiji jih je menda še okoli osem milijonov. In čisto normalno je, da migrirajo v države, kjer upajo na boljšo prihodnost. Oni potujejo s trebuhom za kruhom. In mi jih moramo podpirati. Ker nikoli ne vemo, kdaj bomo mi v njihovi koži. Enkrat se lahko spet začne vojna na Balkanu in mi bomo spet migrirali k Nemcem in Nizozemcem in kamor koli. Isto kot oni zdaj.
Vidim tudi, da veliko ljudi dvomi o njihovi kredibilnosti in znanju, ampak morate vedeti, če mi v Slovenijo dobimo pol milijona ljudi, bomo že našli način, kako jih zaposliti, saj jih bomo izobrazili v kader, ki ga potrebujemo. Velikokrat je bil pri nas v Sloveniji problem, da ljudi nismo znali naučiti delati nekaj drugega, poleg tega, kar že obvladajo. Torej, če ne rabimo več ključavničarjev in čevljarjev, jih je treba naučiti, da znajo delati nekaj drugega. Tukaj torej dobimo človeka, ki se želi nekaj naučiti, in ga poskusiš nekaj naučiti. Tisti, ki se ne želi naučiti, pa ga bo sistem prisilil, da se bo moral naučiti, se privaditi nekih delovnih navad. Moramo pa razumeti, da je kultura beguncev zelo drugačna in jo je treba spoštovati. Pri njih kultura deluje verjetno tako, da možje delajo, žene pa skrbijo za družino. Če nam uspe to spremeniti, smo carji, ampak to velikokrat traja nekaj časa, več let. Moramo na te stvari gledati bolj človeško.
Kako pa bi reševali slovensko problematiko brezposelnih? Imamo jih okoli 110 tisoč.
Tisti, ki hoče delati, bo vedno našel službo. Vem, da se zdaj z mano veliko ljudi ne strinja, ampak res, če želiš delat, bo. To pa ne pomeni, da ti dobiš službo, potem pa ne delaš. Ampak da jo vzameš kot svojo odgovornost. Recimo, če bi moral polniti police v neki trgovini, bi jaz bil najboljši v tem. Optimiziral bi način, kako bi lahko čim več polic napolnil, točno bi vedel, kje so kakšne stvari, kako je urejeno, izkoristil bi ta čas, da bi bil najboljši v tem. Naredil bi si, da bi mi bila ta stvar zanimiva. Bog ne daj, da bi bil čistilec. Potem bi se vse sijalo. Bil bi natančen. Ko si najboljši v nečem, imaš veliko možnosti, da boš rasel v tem, da boš postal boljši. Ker ti ljudje, ki se potrudijo že pri polnjenju polic, denimo, bodo nekoč postali nadzorniki trgovine za dobavo hrane ali kaj podobnega. Vedno je rast, mogoče so včasih naše ambicije premajhne, se ustrašimo tega dela, ki ga bomo dobili, ali pa se ne znamo dovolj hitro prilagoditi novi službi.
Rekel bi, da bo služb vedno dovolj. Edina razlika je ta, da nas bo v prihodnosti trg dela prisilil v to, da bomo vse službe kreirali sami. Vsi bomo ustvarjali svoja podjetja, startupe. In tako dalje. To je samo ta razlika. Vedno več bo takih ljudi.
To pomeni več posla za vas.
Ampak samo za startupe. Zelo težko vas pospešimo, če boste izdelovali novice. Imate ogromen potencial, vendar se mi fokusiramo na visokotehnološke produkte.
Koliko znaša povprečna plača pri vas? Imate fiksni in variabilni del?
Nimamo, ne. Če je kdo priden, damo nagrade. Smo pa ravno dvignili plače. Če eno povprečje dam … Najhuje je, da ne vem. Če kdo ni zadovoljen s plačo, pride do mene ali do Urške in reče, da bi se rad glede tega pogovoril in da si mogoče zasluži več. Če midva vidva, da si res zasluži, se opravičiva, da nisva že prej prišla do njega. Ker ekipa je pri nas najpomembnejša stvar. Če bi moral dati plače in ekipo na tehtnico, vedno zmaga ekipa. Mi je čisto vseeno, koliko bo to stalo. Ker vem, da bom z dobro ekipo vedno generiral dovolj kapitala, da bom lahko to ekipo poplačal. Če pa pride nekdo, pa vem, da slabo dela, in mi reče še za višjo plačo, potem mu rečem, da ja. Ampak naj doseže točke. Pa ne govorim o prodaji, ker je prodaja zase. Rečem, denimo, da se naj izboljša v nekemu segmentu, lahko ga pošljemo tudi na kakšno delavnico, da bo boljši v tem, ker bo potem, če bo to obvladal, lahko še to naredil. In če bo to naredil, lahko to ponudimo startupu, in takrat se vrednost zaposlenega, kot človeka, ki ima znanje, poviša. Vedno se najde pot.
Potem redno izobražujete zaposlene?
Mi smo že tako izobraževalna ustanova. Že v prejšnjem programu smo imeli več kot 130 dogodkov v 90 dneh. Ravno danes je pri nas regionalna šefinja Microsofta. Če pri nas potrebujejo znanje, gredo samo v drugo sobo in dobijo tisto, kar iščejo. Načelno se trudimo, če pa vidimo, da je kakšna stvar, ki je mi ne pokrivamo, in oni sami najdejo stvar, kamor bi šli, jih pošljemo na večje dogodke. Prejšnji teden sta bila dva na Web Summitu v Dublinu, na največjem startup dogodku. Spoznala sta več kot 150 investitorjev, tako da so šli na kavo, se pogovarjali. In to je velika stvar, ker to pomeni, da bodo ti investitorji prišli k nam. Vse v ABC funkcionira na tem, česar Slovenci morda nimamo, na samoiniciativnosti. In če si samoiniciativen, si car, in če hočeš delati, boš imel delo.
Slišal sem, da je k vam prišel fant iz Avstralije, ki je izjemno visoko plačo zamenjal za relativno nizko v Sloveniji.
Ja, to je Chris Dixon. In je v redu fant. Kar pa me je presenetilo po treh, štirih tednih dela z njim, je, da ni na našem nivoju. Torej, mi smo pred njim. Še vedno ga moramo veliko naučiti, kljub temu da je bil tam med boljšimi, smo mi dosti boljši. On je business developer. Ampak je bolj svetovalec. Potrebovali smo namreč osebo, ki bi se ukvarjala z menedžiranjem večjih korporacij, ki so naši partnerji. Ampak imamo z njim toliko dela, da razmišljam, ali ga bomo obdržali ali ne. Pa je super fant. Vidim pa, da so naši hitrejši. On, na primer, ni navajen, da bi ostal dlje kot do 17. ure. Ni navajen.
Slovenci se vedno poskušamo primerjati z najboljšimi v vseh najboljših pogledih. Nikoli ne bomo mogli biti najboljši v vseh pogledih, vedno bomo v nekaterih boljši, v drugih slabši. Pomembno je, da težimo k temu, da smo vedno boljši.
Kako ste mu določili plačo?
Nismo mu je. On je rekel, da bi rad za nas delal. Rekel sem dobro, ampak najprej mi je moral povedati, zakaj. Odgovoril je, da čisto drugače razmišljamo in da bi se veliko naučil. In je tudi sam čez čas videl, kako ta sistem deluje in si bo sam postavil svojo plačo. To je najbolj pošten način.
Ali to pomeni, da dela zastonj?
Ne, ne. Ne smemo govoriti o tem. Morali bi vprašati njega. On zdaj postavlja svoje cilje in koliko časa bo čemu posvetil, saj me je prosil, da bi vsaj v začetku imel nekoliko več svobode, da se aklimatizira, da naredi svojo socialno mrežo in potem začne več in več delati. To spoštujem. Ampak pri nas v pospeševalnikih je tako, da si stoodstoten ali pa nisi. Je potencialen kader, ampak bomo videli, kaj se bo zgodilo.
Mislim, da je bilo rečeno, da je prej imel okoli pol milijona plače. To drži?
Ja. Okoli tega sva se pogovarjala prek skypa. Rekel je, da ima dobre možnosti tudi drugje. Povedal sem mu, da mu niti približno ne moremo ponuditi toliko, niti desetino, sem pa mu ponudil to, da se lahko pri nas v enem letu naučil toliko, kot bi se v drugem podjetju v desetih letih.
Mislim, da lahko vedno dobimo dober kader. Kadar ga hočemo. Samo kako kader motivirati, da pride k nam? In motiviramo ga lahko samo tako, da smo malo drugačni, nekoliko nori in damo to, česar oni v svoji državi ne bi dobili. Tukaj plača res ni pomembna. Pomembno je to, kako bo on rasel. On ve, da je mlad, in če bo zdaj dobil čim več različnih izkušenj, čim več znanj, potem bo njegova cena sama po sebi rasla.
Boste kaj zaposlovali?
Zdaj v Salzburgu odpiramo pospeševalnik. Poskusili bomo imeti več kot polovico Slovencev v ekipi.
Koliko je to?
Ne vem še. Mislim, da bomo v začetku začeli s kakšnimi osmimi ljudmi, tako da bomo novih zaposlili kakšnih štiri, pet, do konca leta jih bo 15 do 17. Tudi tukaj v Ljubljani bomo verjetno pet, šestih novih še vzeli. Pa še v Indiji odpiramo pospeševalnik aprila 2017 oziroma na Kitajskem. Moramo se odločiti, ali bomo vzeli Kitajsko, kjer že imamo pogodbo. Mene je toliko zamikala Indija, kjer smo dobili noro ponudbo v Bangaloru, to je Silicijeva dolina Azije. In razmišljamo, kaj bi. Tudi tja bodo šle slovenske moči, da jih naučijo, kako naš sistem poteka.
Vas zanima politika?
Ne. Nikakor. Mene to velikokrat ljudje vprašajo. Res sem samo neverjetno srečen v Sloveniji. Prej ste me vprašali, zakaj sem ostal tu. Se hecate? Jaz grem ob 3. uri ponoči domov peš in niti za trenutek me ni strah, ko se sprehajam po cesti. Kakovost življenja je sama po sebi zelo visoka. Mogoče smo ljudje nekoliko čudni, ampak načelno je Slovenija vse, kar potrebuješ. Ravno sva se pogovarjala s kolegico, ki ne živi več tukaj in jo nenehno spodbujam, da bi se morala vrniti. Ker ima vse, kar potrebuje, tu in ne vem, zakaj bi se sploh ljudje želeli preseliti v tujino. Ni pa nič narobe, če gredo za nekaj let v tujino in se potem se vrnejo. To ne pomeni, da niso uspeli, ampak da so pogrešali svoj dom. Tako da jaz bom kar tu ostal. Ljudje, ki stremijo za denarjem, ne bodo nikoli bogati, saj jih bo to žrlo vse življenje.
Kar se politike tiče, ne. Saj vem, da me velikokrat vidijo s politiki, ampak mi ni.
Ko ste bili mlajši, kaj ste si želeli postati?
Dolgo časa sem želel biti zdravnik, psihiater. To se ti potem hitro spremeni. To so vplivi naših balkanskih staršev (smeh).
Ste že milijonar?
Ne vem. (smeh)
