Najbolj sem se, rovtar zagaman, otepal zdravnikov. Kar ni zlomljeno, pač ne boli. Včasih je bilo treba stisniti zobe, ko sem odletel čez kakšno steno in so bile hlače ter koža strgane. Nedavno tega so mi morali nekaj pošariti po kolenu. Razrezali so ga, popravili in zašili nazaj. Napočil je dan, ko je bilo treba šive potegniti iz kože. Sem kanil kar lastnoročno opraviti.
Nič posebnega, tistih par nitk bom že porezal. Moj osemletni osebni svetovalec je koleno strokovno pregledal. Tistega dne ni bil bodoči astronavt ali pilot, ampak zdravnik, ki je ugotovil, da morava k doktorju. Pravi ata svojemu sinu ne reče ne, razen če ne gre za resno traparijo. Mahnila sva jo do čakalnice. Izbrana zdravnica je moja dolgoletna kolegica, nadvse prijetna, razumevajoča in topla oseba. Strokovni mnenji sta si izmenjala ona, že desetletnih izkušenj polna dama v belem, in moj bodoči zdravnik. Domenila sta se, strokovnjaka, da moram sleči majico. Protestiral sem, ker so mi šivali koleno, ne hrbet. Medicinski dvojec je pojasnil, da bo mlajši prek onega smešnega instrumenta, ki se ga vtakne v ušesa, poslušal, kako fotru v notranjosti deluje mašina. Kmalu sta se zedinila, da v meni piska, hrope, ropota. Vsekakor nezdravo deluje ta moj stroj. Preden sta se lotila odstranjevanja šivov, sta mi pomerila še pritisk.
Takisto osemletnemu bodočemu doktorju. Njegova sistolični in diastolični sta bila vrhunska. Moja oba obupna. Na koncu se mi je končno odstranilo šive. Koleno je vrhunsko, deluje. Ostalo? Lahko me zadene kap, tako v srce kot v možgane. Pa ledvici sta na nitki, čeprav sem mislil, da so drugače vpete v telo. O pljučih sploh ne bom razpredal. V meni ždi tihi ubijalec, ki se mu reče visok krvni tlak. Ko sva z malim odhajala iz ordinacije, sem ga, ker je še vedno nekaj čebljal o zdravniškem poklicu, povprašal, kaj bom pa zdaj. Odgovor je bil zanj popolnoma logičen: ker mora on, kadar je bolan, piti one ogabne sirupe in še s tabletami se davi, bom tablete, da bom fental tistega ubijalca, ki se tiho skriva pod mojo kožo, jedel tudi jaz. Pošteno? Pošteno! Kaj še? Večkrat bova šla k zdravniku, mi je dejal mali. Zakaj? Pojasnil mi je, da je pri zdravniku čisto fino pa še kaj se najde, kar je drugače skrito. Tako kot smo našli tihega ubijalca, recimo. Namesto da bi jaz pazil nanj, je ob meni nadvse prijetnem občutku skrb zame nepotvorjeno prevzel nase.
