Tadejev papež nas gleda v dušo

LJUBLJANA – Zakaj mi je ta slika tako všeč? »Zaradi zlatega reza!« Ali ima lepota skupni imenovalec? »Ima. V zlatem rezu!« Kaj je že zlati rez? »Tisti najlepši in najbolj skladen odnos dveh različnih količin!«

In da celotna narava temelji prav na zlatem rezu, smo še izvedeli, da je to optimalna točka opazovanja, nekakšna manipulacija, s katero želi (tudi) Tadej Žugman vplivati na opazovalca njegovih skrajno preciznih stvaritev. Zgolj zato, da bo vnaprej zamišljene in četudi komaj vidne detajle naključnež le opazil, se ob njih zaustavil ter premislil. Njegovi detajli seveda niso naključni: zaokrožujejo natančno premišljeno zgodbo, še več, njemu (temu ljubljanskemu arhitektu, slikarju in vrhunskemu portretistu) pomenijo kisik in hrano.

Prav zaradi teh podrobnosti, ki jih lahko na platnu pričarajo šele najbolj izurjeni mojstri, si je za svoj 20. rojstni dan novembra 1978, kupil Hogarthovi knjigi, v katerih je našel vse o upodabljanju anatomije. »Bil je to resnično hud izziv, celo leto sem ju slikal,« se še dobro spominja usodnega naročila.

Konjski rep

Le mesec prej, 16. oktobra 1978, je svet dobil novega papeža – Karola Wojtyło, Janeza Pavla II. Nekako v tistem času se je zgodilo še nekaj: znameniti gostinec Janez Trontelj je v Plavi laguni odprl lokal in ga poimenoval Konjski rep (že čez dve leti je na prigovarjanje mestnih veljakov ob Wolfovi ulici postavil še provizorični kiosk in ga poimenoval z enakim imenom). 
»Veste, hiša moje družine se je tesno držala mesarstva Krušič, kjer je bil zaposlen moj oče. Tako so bili konji vedno del mojega življenja,« pripoveduje Trontelj. Ki je poznal Žugmana. 
»Tadej,« ga je vprašal, »bi naslikal konje?« Mladi umetnik ni niti za hip okleval. Mahoma se je pogreznil v svet najpopolnejšega mišičevja in konjske anatomije ter naposled upodobil šestero žrebičev in kobil, ki v obliki ležeče elipse, simbolu neskončnosti, živahno galopirajo, krožijo in ponazarjajo nezaustavljivo spiralo življenja.

Šele pred nekaj leti in pred neko razstavo je Trontlja pobaral, ali bi mu dovolil, da razstavi tudi te konje, sliko, ki je štela že 30 let. »Uf, že dolgo tega jih je hotel neki galerist in sem mu jih dal!« mu je razodel gostinec. A nadaljeval: »Pazi, zadnjič sem bil po naključju pri nekem znancu na Dobenu in kaj zagledam, ja, prav to legendarno sliko!« Žugman si jo je šel ogledat. 
»No, pa sem le spoznal avtorja!« je novi lastnik Žugmanovih konjev ob snidenju povedal očetu te slike, ki mu je dokončno odprla vrata v prefinjen slikarski svet natančnih potez in senčenja, kar lahko opazovalca celo tako zmede, da pogosto kar ne more verjeti, ali vidi prav – sliko ali fotografijo?

Papež 'ma vas rad

Med pogovorom v njegovem ateljeju sva presenečeno ugotovila, da sva se dobila na dan, ko goduje sv. Janez Pavel II. Svetnik je postal konec lanskega aprila. »Veš, papeži in podobni so se mi zdeli vselej tako oddaljeni, priznam, da nisem povsem razumel njihovega poslanstva, toda ta človek se je po Celovški pripeljal mimo mene. Na lepem mi je postal neverjetno blizu,« je vzhičeno pripovedoval slikar, ki je bil ravno med delovnim procesom, ustvarjanjem slike atrija Mestne hiše, »do srede mora biti fertik«!

Zato je že takrat, ob kanonizaciji, narisal portret Wojtyłe. »Iz golega spoštovanja,« poudari. Našel je najprimernejšo fotografijo, v kateri je videl najlepši približek svetnikovega poslanstva, saj veste – papež 'ma vas rad!

Takrat je že videl tisto končno kompozicijo, papežev pogled je suvereno umestil v zlati rez, zdi se, kot da papež opazovalca, ki zre v ta Žugmanov portret, nagovarja: Pridi, greva!

Medtem je bila dokončana tudi že nova cerkev angelov varuhov v Zalogu, kjer mašuje priljubljeni župnik Andrzej Gosek. Ta si še posebno prizadeva na najlepši način proslaviti prihodnji rojstni dan (18. maj) njegovega velikega rojaka – pokojnega Wojtyłe. Priprave že potekajo, bržkone bo nova zaloška cerkev že kmalu bogatejša tudi za nekaj relikvij svetega Poljaka. Gosek, kot smo izvedeli, si ob omenjenem dogodku želi papeževega portreta.

Žugman, kot rečeno, ga je že imel narisanega, zato je bil potreben le še nepričakovan klic Minke Jerebič, predsednice sveta četrtne skupnosti Polje, ki je slikarja povezala z župnikom. »Že po nekaj sestankih sva družno sklenila, da bi bila slika, velika 2 krat 1,45 metra, postavljena v prezbiteriju,« je z zadovoljstvom govoril umetnik. Župnik Gosek: »Pokazati bi jo bilo treba le še župljanom!«

Fantastični odsev

Po nedeljski maši, 13. septembra, je zato vse zbrane poprosil, naj še malce ostanejo. Na oder je stopil Tadej Žugman, se predstavil, pojasnil svoj odnos do prvega in edinega slovanskega papeža, namenil nekaj besed še portretu. »No, čisto vsega le ne bom izdal, naj ostalo pove še slika, poleg tega bodo na mizah že kmalu zaslužena nedeljska kosila …«

Župljani so mu navdušeno zaploskali ter si začeli pozorno ogledovati umetnino. »Pa je to res slika?« je Žugmana bojazljivo vprašala ženica. 
»Veste, naslikana je tako, da papež vsakogar posebej gleda,« ji je razložil Žugman. Nato je tudi druge zvedavce oplazil ta monalizin efekt, o katerem je govoril. »Res je,« je dejala naslednja, »prav v dušo me je,« je pripomnil drugi, tretja pa, »saj ste pravi da Vinci«!

Žugman je v tistem začutil njihov blagoslov, dovoljenje, da lahko nadaljuje delo.

Kljub temu jo je že naslednjo nedeljo prinesel še enkrat. Takrat so praznovali obletnice zakonskih zvez in je bilo navzočih menda še več ljudi. Sliko je postavil na stojalo, a pod takšnim kotom, da je s svojega gledišča nenadoma zagledal fantastičen odsev.

»Sprva se mi je zdel hudo moteč, ko pa sem se sliki le približal, me je popolnoma zadelo!« se je še žareče spominjal Žugman, ki je v odsevu pod papeževo podobo zagledal – očeta z otroki. Prav to, kar je bil že njegov prvotni namen, upodobiti očetovo ljubezen. »Za nameček je bila po nekem neverjetnem naključju, ki ga lahko ustvarita le umetnost in narava, v tem odsevu silhueta prav tistega, ki si je zamislil novo zaloško cerkev.«

To enkratnost in neponovljivost je moral Tadej Žugman le še preliti na papir. Vse odtlej se pred njegovim Janezom Pavlom v refleksni podobi zrcali oče s svojimi otroki, najlepši možni motiv obstoja in vere, popolni zlati rez.