Rim je poznalo in pozna veliko Slovencev, tudi znamenitih in vplivnih. Tam imamo kardinala, šefa vatikanske varnostne in obveščevalne službe, pa papeškega nuncija na najbolj občutljivem diplomatskem mestu, v Moskvi. V zgodovino in večnost pa se je bolj od vseh drugih zapisal slikar, kipar, mojster mozaika in bogoslužne umetnosti, poleg tega pa pri nas in drugod spoštovan pridigar, pisatelj, teolog in še marsikaj. Marko Rupnik mlade navdušuje s svojimi teološkimi predavanji in knjigami, ves svet pa z likovnimi stvaritvami.
Neizbrisen pečat
Ko je pred ducatom let zablestel kot avtor mozaika v papeževi kapeli Odrešenikove matere nekaj korakov stran od papeških soban, je prestopil prag cerkvenega občestva, kjer je bil že dolgo cenjen. Najprej je postal Slovenec leta v naši, Delovi hiši, takoj zatem je dobil Prešernovo nagrado. Ta je razburila slovenske loge, ki so se že tedaj zdeli hudo sprti, čeprav še zdaleč ne tako kot zadnje čase. Polovica Slovencev je bila zaslužnih za njegovo nagrado, druga polovica bi storila vse, da je nikoli ne bi dobil.
Takrat se prav gotovo nikomur ni niti sanjalo, da bodo čez desetletje vsi spomeniki, slovenska mesta, vasi in cerkve nosili pečat Marka Rupnika in njegovega Centra Aletti, jezuitskega in papeškega umetniškega središča, delavnice, kjer ustvarjajo mozaike na vzhodnjaški, recimo mu bizantinski način. Tudi vsa Evropa je prepredena z deli genija in trdega dela njegovih sodelavcev.1
Tomaš Špidlik je še danes duhovni voditelj Rupnikovega Centra Aletti. »Brez mene bi bil Marko še naprej malar, jaz pa brez njega ubogi, pozabljeni starec brez doma,« nam je malo v šali, v resnici pa zelo tehtno in resno pripovedoval sloviti kardinal. |
Marko je kleni Slovenec iz Zadloga pri Črnem Vrhu nad Idrijo, a mu o slovenskih koreninah niti ni treba posebno pripovedovati, je večkrat ugotavljal. Vsem je jasno, da je Slovenec. Tudi med njegovimi sodelavci so Slovenke in Slovenci, ob njih so tam še drugi ljudje iz drugih držav. Ducat stalnih sodelavk in sodelavcev ima, večino je vzgojil in učil. Nihče med njimi ni le ustvarjalec mozaikov, nihče ni samo sekač in ščipalec kamnov ter kamenčkov – vsi so tudi vrhunsko izobraženi teologi. Vsi so, tako kot pater Marko, sad dolgoletnega duhovnega dela moravskega jezuita, pred nekaj leti pokojnega kardinala Tomaša Špidlika. Bil je tisti, ki je spregovoril o tem, da vzhod ne more in ne sme biti odrinjen kam na drugo stran, o Evropi dveh pljuč je govoril, ko je bila ta za vzhodnjake še daleč. Javnost je zamisel o pljučih pozneje pripisala kar papežu Janezu Pavlu II., tistemu, ki je tako rad poslušal Špidlikove šale.
Želel je postati večen
V Centru Aletti, ki ga je dal ustanoviti papež Wojtyla, ko se je udarno vračal na svoj vzhod, Rupnik in novi rodovi Špidlikovih občudovalcev pripravljajo nove rodove teologov. Tudi laičnih, ki se v bogoslužni umetnosti izražajo na način, ki ga je s svojo filozofijo za vatikansko obzidje prinesel češki jezuitski mislec. Ko je umrl poljski papež, je v Rimu marsikdo mislil, da bo Center Aletti usahnil, pa ni bilo tako.
Za večino Slovencev in za umetniško javnost je Marko Rupnik seveda avtor mozaikov, kakršnih svet prej ni poznal. Od otroštva si je želel biti večen, zato je postal kipar. Zdaj je večnosti zapisan s stvaritvami, kot je tista v Lurdu v Franciji, kjer njegov mozaik vidijo milijoni romarjev in drugih, pa tista v San Giovanniju Rotondu, kjer so postavili tempelj v čast in slavo svetemu Piju iz Pietralcine, ki ga je pater Marko kot spovednika in pridigarja cenil od mladih nog. Po vsem svetu je še na stotine velikih in majhnih mozaikov. Najlepši so morda prav tisti – v primerjavi z Rimom, Lurdom in Foggio – miniaturni mozaiki na Slovenskem, ki jih lahko najdemo vsepovsod.
