LJUBLJANA, NEAPELJ – Italijanska tehnična vlada se na vse kriplje trudi najti tako rešitev za še vedno skrajno skrb vzbujajoče kopičenje odpadkov v Neaplju oziroma kar v vsej deželi Kampanja, ki bi zadovoljila bruseljske birokrate, še posebno evropskega komisarja za okolje Janeza Potočnika. Nekateri indici pričajo o tem, da ji je morda Potočnika že uspelo prepričati. Ko ga je pred 13 dnevi obiskal novi italijanski okoljski minister Corrado Clini, sta se dogovorila, da bo Evropska komisija italijanski vladi dala še eno priložnost, da uspešno reši krizo zbiranja in odvažanja odpadkov na ožjem in širšem območju Neaplja.
Potočnik je sogovornika resda opozoril, da bo, če se razmere niti marca letos še ne bodo zadostno izboljšale, moral sprožiti postopke, katerih epilog bi bile lahko finančne sankcije, v isti sapi pa mu je že zagotovil, da bo Evropska komisija Italiji nemudoma odmrznila (odblokirala) kohezivna sredstva, ki naj bi jih naša zahodna soseda namenila predvsem za ločeno zbiranje in recikliranje odpadkov ter uvajanje novih tehnologij za njihovo predelavo. Predvsem?
Mimogrede, župan Neaplja Luigi De Magistris je ravno predvčerajšnjim znova izrecno poudaril, da nikoli in nikdar ne bo dovolil, da bi novo deponijo uredili v že do zdaj ekološko preobremenjenem območju castagnarskega kamnoloma. Kaj pa bodo storili z nepregledno količino odpadkov? Tako De Magistris kot minister Clini bi zadrege Kampanje najraje reševala tako, da bi odpadke uravnoteženo razvozila po vsem italijanskem ozemlju in, deloma, tudi v tujino. Na tako ne najbolj uravnovešeno zamisel so se s skupno protestno izjavo odzvale okoljevarstvene organizacije z obeh strani italijansko-slovenske meje: Alpe Adria Green iz Ljubljane oziroma Jesenic, Greenaction Transnational iz Trsta in LegamJonici iz Taranta.
Kot so poudarile v izjavi, problema neobvladljivega kopičenja odpadkov ni in ne bo mogoče rešiti z njihovo razpršitvijo na različne konce Italije, še manj z izvozom: »Montijeva vlada akutnega problema odpadkov Kampanje ne bo mogla rešiti, kot si domišlja, s sprejemanjem izrednih odlokov ali ga preprosto preložiti na druge italijanske dežele. Taranto in Trst sta dobesedno zasuta s kampanjskimi odpadki. Medtem ko jih v Tarantu zakopljejo na odlagališča, jih v Trstu brezskrbno sežigajo v sežigalnici. Nihče pa se ne vpraša, kakšni so ti odpadki. Zakaj državna in lokalna oblast svojim državljanom prikriva, kaj pripelje iz Kampanje ter potem zakoplje ali sežiga?« lahko preberemo v protestni izjavi. »Ironično vsekakor je, da onesnaženje z odpadki iz Kampanje uhaja iz tržaške sežigalnice prav v sosednjo Slovenijo, domovino evropskega komisarja za okolje dr. Janeza Potočnika. Sežigalnico je namreč Slovenija že tožila zaradi čezmejnega onesnaževanja, saj je naprava zastarela in samo od tri do štiri kilometre oddaljena od meje.«
***
Povečane radioktivnosti pa nočejo analizirati
Alpe Adria Green na svojem blogu (http://alpeadriagreen.wordpress.com) opozarja še na nekaj: v tržaški sežigalnici sežigajo odpadke, ki jih iz italijanske pokrajine Kampanja dovažajo s posebnimi vojaškimi konvoji, iz pritožbe italijanskih sindikatov pa izhaja, da naprava za merjenje radioaktivnosti pogosto zaznava povišano radioaktivnost, vendar družba, ki upravlja sežigalnico – večinski delničar je sicer občina Trst – ne naroči oziroma noče naročiti analiz: »Bo naša oblast, od lokalne navzgor, tudi tokrat stisnila rep med noge? Bomo državljani tiho, medtem ko nas zavestno zastrupljajo, ko nas in naše vnuke ubijajo v imenu usluge italijanski mafiji?« Vsekakor je ironično, da onesnaženje z odpadki iz Kampanje uhaja iz tržaške sežigalnice prav v Slovenijo, domovino Janeza Potočnika. Evropska komisija Italiji ni izrekla finančnih sankcij, nasprotno, zelo velikodušno ji je celo odmrznila (odblokirala) kohezivna sredstva.
