Zanimivo, da so imela nekoč vsa največja slovenska podjetja (tovarne) botre, prihajali so iz najvišjih partijskih in funkcionarskih vrst, danes bi jim najbrž rekli strici iz ozadja, ki pa so imeli mnogo večjo moč in vpliv kot današnji z Milanom Kučanom vred.
Boter kranjske Save in tudi Iskre je bil France Popit, nad dolenjskim gospodarstvom z že takrat močno Krko na čelu pa je roko držal Viktor Avbelj. Če sta bila Popit in Avbelj bolj ali manj prijazna botra, pa ni bil tak Boris Kraigher; vsaj tako je vseskozi trdil sicer že deset let pokojni Nestl Žgank, oče velenjskega gospodarskega čudeža in pozneje še župan tega mesta, ki ga je vseskozi načrtno onemogočal.
Dolžniška in gospodarska kriza v 80. letih je partijske funkcionarje prisilila, da so spremenili odnos do podjetništva. France Popit, Janez Zemljarič in drugi politični in gospodarski funkcionarji so začeli pospešeno iskati sposobne ljudi, ki bi lahko zavzeli direktorske položaje v slovenskih podjetjih – ta so bila nekdaj uspešna, v 80. letih pa so se utapljala v izgubah. Kandidati so morali imeti lastnosti dobrega menedžerja, kar je pomenilo, da so se morali pri iskanju rešitve iz krize zgledovati po tujih primerih. Jože Hujs, direktor Iskre Telematike v Kranju, se spominja, da mu je Popit ob odprtju novih proizvodnih prostorov dejal: »Zdaj je pa čas, da narediš nekaj dobrih menedžerjev.« In Hujs jih je.
Pred Atelškom veliki vladar Velenja Nestl Žgank
To so bila leta, ko so prišli na površje mlajši ljudje, fakultetno izobraženi, bodisi inženirji bodisi ekonomisti, ki so znali tudi kateri tuji jezik, predvsem angleškega. Nekateri so se dodatno izobraževali tudi v tujini, celo na najuglednejših zahodnih univerzah, drugi hodili poslušat predavanja uglednih ekonomistov, kot je bil denimo Francoz Giscard D'Estaing. Ni bilo več nujno, da si v partiji in udbovec, kljub temu pa so bili najbolj zaželeni preverjeni kadri, takratna politična vrhuška je med vodilnimi menedžerji najraje videla sinove borcev in uglednih partijskih voditeljev, le bistri in pridni so morali biti. Eden takih je bil pozneje tudi prvi mož velike Iskre, ekonomist Janez Nano Vipotnik, sin partizanskega politkomisarja in po vojni politika Janeza Vipotnika, ki je zdaj že več kot desetletje uspešen poslovnež v Londonu, še vedno pa sodeluje z Letriko iz Šempetra pri Gorici, nekdanjo Iskrino tovarno vrhunskih alternatorjev in zaganjalnikov za avtomobilsko industrijo in še česa, ki je zdaj v lasti nemške Mehle Group.
Kot je dejal eden najbolj znanih velikih direktorjev naše polpretekle zgodovine Ivan Atelšek, Savinjčan iz Prebolda, pod rušo je tri leta, nekoč direktor Tovarne gospodinjske opreme Velenje, poznejšega Gorenja (1953–1980), imenovan tudi oče Gorenja, se mora veliki direktor obdati z zvestimi sodelavci in z njimi oblikovati enotne rešitve in strategijo. Atelška prav te dni spet omenjajo v zvezi s posli okoli Teš 6 in premoga iz velenjskega rudnika. Spomnimo: aprila 2005, v obdobju prve vlade Janeza Janše, je nadzorni svet šoštanjske termoelektrarne, ki ga je vodil Atelšek, prižgal zeleno luč za projekt Teš 6, ta je bil takrat ocenjen na 650 milijonov evrov. Ključno besedo pri projektu, kot trdi Uroš Rotnik, nekdanji direktor Teš 6, ki sedi v preiskovalnem zaporu, naj bi imel Atelšek.
A to še ni vse. Rotnik, ki ima težave tudi s pojasnjevanjem izvora treh milijonov evrov, zdaj trdi, da si je začetni kapital zagotovil z lastnimi prihranki, s posojilom pri starših in pri Ivanu Atelšku. Od njega naj bi si leta 2002 izposodil 300.000 nemških mark (150.000 evrov) z letno obrestno mero pet odstotkov oziroma delitvijo dobička na polovico. Na Rotnikovo željo naj bi Atelšek denar naložil v delnice farmacevtske družbe Bosnalijek in delnice investicijske družbe PIF Bonus. Atelšek je delnice prodal konec leta 2004 za 600.000 evrov: njegov delež je znašal 375.000, Rotnikov pa 225.000 evrov.
Pred Atelškom je bil veliki vladar Velenja Nestl Žgank, ki je po prihodu v tamkajšnji rudnik naredil čistko med strokovnim kadrom in delavci. Pripeljal je novo strokovno ekipo z inženirjema Dušanom Pipušem in Rudijem Sočanom na čelu, nekateri so bili prej zaposleni v rudniku Raša v Bosni. Bili so izvrstni strokovnjaki, ki so vpeljali novo metodo izkopa in mehanizacijo proizvodnje. Žgank je potreboval sposobne strokovnjake, saj je imel sam le poklicno šolo, zahteval pa je, da so mu bili podrejeni popolnoma lojalni in poslušni. Tako je postal rdeči kralj ne samo v rudniku, temveč tudi v Velenju. O tem na široko in zelo utemeljeno pišeta Jurij Fikfak in Jože Prinčič v izjemno zanimivi knjigi Biti direktor v času socializma: med idejami in praksami, ki je pred leti izšla pri založbi ZRC.
Teš 6 ni prvi veliki projekt v Šaleški dolini, ki je sprožil burne odzive. Zelo podobna je zgodba iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja, ko si je takratni šaleški oziroma velenjski lobi pod vodstvom nekdanjega partizanskega komandanta, pozneje še enega botra zlasti Litostroja in celjskega gospodarstva Franca Leskoška (doma kajpak iz Celja) prizadeval za gradnjo Energokemičnega kombinata Velenje (EKK). Kljub pomanjkanju denarja sta Rudnik premoga Velenje in Termoelektrarna Šoštanj 1954. sklenila, da se sama lotita izvedbe projekta. Elaborat je bil razvit šele leta 1960. Zgodbo, ki se je končala poleti 1967, sta v več delih opisala zgodovinarja Božo Repe in omenjeni Jože Prinčič. EKK, ki naj bi po zamislih že tedaj ambicioznih šaleških fantov z Nestlom Žgankom na čelu pomembno pospešil razvoj Slovenije, se je kmalu izkazal za polomijo in ga je Stane Kavčič, takratni predsednik slovenskega izvršnega sveta (vlade), kljub podpisanim pogodbam, kreditom in že dobavljeni opremi ustavil, Viktor Avbelj, njegov odgovorni predhodnik, pa je bil odstavljen. Rado Pušenjak, takratni poslanec Socialistične republike Slovenije, je EKK leta 1967 označil za največjo nenaravno gospodarsko katastrofo pri nas. Zgodovina se še enkrat ponavlja kot farsa. Lokalpatriotizem Velenja in Šoštanja je enoten in neustavljiv, presega vsakršna strankarska in ideološka razhajanja. Skoraj nemogoče je reči, kolikšen je delež goljufije, pohlepa, korupcije in nesposobnosti, je pa slepemu očitno, da nas vse skupaj že ves čas nesramno vodijo za nos, del politike pa jim drži štango. Gradnja EKK je nekoliko podobna gradnji Teš 6, meni Jože Prinčič: v obeh primerih so k izvedbi projekta nagovarjali močni politični lobiji, kar je zameglilo ekonomska dejstva in odločanje o investiciji. Razlika je ta, pravi Prinčič, da se pri EKK ni (toliko) kradlo. Očitno je, da so si vse dozdajšnje vlade ob Tešu 6 umazale prste, in bati se je, da tudi Miro Cerar mlajši ni Stane Kavčič. |
