Štirje so tetovirali eno nogo

Jubilejna deseta mednarodna konvencija tetovatorjev na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je bila primeren trenutek za (p)ogled ljudi, ki telesa okrašujejo s tetovažami; tridnevno srečanje je v številkah opisal Aleš Škapin, organizator iz Carantania Tattoo: »Tetovatorjev je 97 iz 15 držav, od Južne Amerike, Afrike, Norveške, Danske, precej iz bližnjih držav. Obiskovalcev je bilo med 1000 in 1500,« je opisoval osrednje dogajanje prvih dveh dni ter komentiral, da interes za tetoviranje počasi, ampak konstantno raste: »Večamo se iz leta v leto. Če nisi v tem, nisi moderen.«

Tetoviranje je prehodilo pot od ilegale do družbeno priznanega in želenega dodatka na telesu; med glasbeniki in športniki (predvsem nogometaši) je zadnja leta navada, da se poslika na primer celotna roka. Tudi na konvenciji je bilo mogoče – ob motoristih in pripadnikih različnih glasbenih subkultur – opaziti navadne ljudi in družine z otroki, ki so se odločile od blizu pogledati umetnost slikanja na oziroma pod telo, nekateri so z dogodka odnesli prvo poslikavo: »Ne hodijo samo fuzbalerji, ampak tudi kakšne mamice z vozički hočejo rožice, pentlje, flaminge,« pravi Škapin.

Pogledi na stojnice, ki so se šibile pod barvami in drugimi pripomočki ter materiali za tetoviranje, oblačili in nakitom (predvsem piercingi, ki so prebadali kožo številnih obiskovalcev), je potrdil, da se ponudba prav tako širi: »V starih časih se je tetoviralo s predelanimi brivniki ali iglami, ki so jih poganjali motorčki za walkmane. Zdaj je to vse strogo regulirana dejavnost – v tujini, seveda, pri nas se te zadeve premikajo zelo počasi,« pojasnjuje Škapin, promotor tridnevne konvencije Bartolo Lampret pa pojasnjuje: »Nam je v interesu in delamo na tem področju, da bi se tetoviranje čim bolj kakovostno uredilo tudi glede predpisov. Ne sme biti brazgotin, izpuščajev, rdeče kože ali da se nova tetovaža zagnoji. Tetovirati ne more vsak.«

Kaj pomeni sodobna razlika, nam pove Dejan Marič (Tattoo Dejan), ki je v petkovem večeru zmagal s tetovažo Simona Vadnjala: »Tetoviranje je modni dodatek, zelo preprosto dostopen. Če ne bom jaz delal za sto evrov, bo oni v bloku za deset. Študenti grejo prej v blok po tetovažo, zaposleni pa v studio,« pojasni Prekmurec, ki je v tetoviranju pol življenja; začel je v Odrancih v kleti, točneje »v garaži pri motorju« kot samouk: »Učil sem se na konvencijah, ko sem zraven sedel pet ur in gledal. Oče me je peljal tja, me počakal in nato peljal domov, ker še nisem imel izpita,« se spominja Marič.

Zdaj je on tisti, od kogar se učijo drugi: pred dvema letoma je v Las Vegasu zmagal z najboljšo tetovažo na lasvegaškem šovu, na ljubljanski konvenciji pa so se pri njem tetovirali znani Slovenci, denimo Vadnjal in Tim Kores. Med tetovatorji in strankami se lahko vzpostavi stik, ki se ohranja, in telo se slika na dolgi rok: »Umetniki iz Španije in Amerike hodijo v Slovenijo, ker imajo tukaj svoje kliente,« položaj pojasnjuje Škapin.

Čeprav so danes tetovaže večje in tako rekoč na vseh delih telesa, pa to ni nujno praktično na dolgi rok: »Vedno sem mnenja, da se delov obraza ali roke, od zapestja navzdol, raje ne tetovira, saj se to vedno vidi. Odsvetujem vsakomur, posebno pa mladim,« pravi Škapin. Pojasnjuje, da med obiskovalci, ki imajo tetovaže na glavi, tako rekoč ni domačinov: »Mislim, da bi lahko na prste ene roke naštel Slovence, ki so tetovirani po glavi.«