Malo je literature o Slovencih, ki so bili člani oboroženih enot Schutzstafell ali SS (zaščitni vod), paravojaške organizacije Hitlerjeve NSDAP. Po 14. aprilu 1941, ko so Štajersko, Koroško in Gorenjsko zasedli Nemci, so najprej opravili rasni in politični pregled prebivalstva, na tej podlagi so začeli podeljevati nemška državljanstva. Najbolje so jo odnesli etnični Nemci ali tako imenovani folksdojčerji, ki so postali dokončni nemški državljani. Večina slovenskega prebivalstva je dobila državljanstvo na preklic za dobo desetih let, kajti Nemci so hoteli naše moške na ta način legalno mobilizirati v svojo vojsko.
Nemška prisilna mobilizacija
Že v prvem letu okupacije se je začela postopna mobilizacija, s katero so v nemško vojsko nezakonito in v nasprotju z mednarodnim pravom vpoklicali državljane slovenskega rodu. Okupiranega ozemlja formalno sploh nikoli niso priključili nemškemu rajhu, medtem ko so zahodni del Slovenije do Ljubljane 3. maja 1941 formalno priključili Italiji, Prekmurje pa 16. decembra 1941 Madžarski.
V Dravski banovini, torej na ozemlju današnje Slovenije, je takrat živela manjšina 30.000 Nemcev. Moški del populacije je bil najprej vpoklican v Wehrmacht, saj so Waffen SS sprva sprejemale le prostovoljce, ki se jih je samo na Štajerskem v prvem letu okupacije javilo okoli 600, večinoma etničnih Nemcev in le peščica slovenskih gastarbajterjev, ki so se v Nemčiji ogreli za nacionalni socializem. Približno desetina je vstopila v Waffen SS, preostali v redno vojsko. V poznejših letih so nekaj deset Slovencev v to zločinsko vojaško organizacijo tudi prisilno vključili.
V štirih letih nemške okupacije pa je bilo prisilno mobiliziranih tudi od 60.000 do 80.000 Slovencev, največ na Štajerskem. Ocenjujejo, da jih je 20.000 padlo na različnih frontah. O njih se do padca komunizma sploh ni govorilo, še manj o več sto slovenskih pripadnikih Waffen SS. S to tematiko se pri nas ukvarjajo le redki, denimo Jože Dežman, Marjan Žnidarič, Ludvik Puklavec in še posebno Klemen Kocjančič, deloma pa tudi Janez J. Švajncer in Marijan F. Kranjc, ki je pisal o slovenskih oficirjih v nemškem Wehrmachtu.
Zlo se piše Globočnik
Od kod taka naklonjenost (para)vojaški organizaciji, ki je bila ustanovljena kot Hitlerjeva osebna zaščita, po noči dolgih nožev leta 1934 pa je postala samostojna formacija, strah in trepet okupirane Evrope? Šef SS je bil Heinrich Himmler, vanjo sta spadali tudi tajna policija Gestapo in varnostna služba (Sicherheitsdienst). SS je skrbel tudi za koncentracijska taborišča.
Po napadu na Poljsko 1. septembra 1939 so SS razdelili na splošni del in bojne enote ali Waffen SS, ki so se med poljsko ofenzivo vojaško udejstvovale z redno vojsko (Wehrmacht), a ker je bilo sodelovanje slabo, so do konca leta zgradili povsem ločen sistem oboroženih sil, v katere so lahko vstopali zgolj prostovoljci, ki so izpolnjevali stroge rasne, telesne, ideološke, zdravstvene in varnostne kriterije. Zanje je bilo značilno, da so jim pod pazduhe vtetovirali krvno skupino. Elitizem je bil očiten. Šele z eskalacijo vojne so lahko obvezniki izbirali med Wehrmachtom ali Waffen SS, v kateri se je aprila 1945 bojevalo več kot milijon vojakov.
Med njimi je bil tudi Odilo Globočnik z vzdevkom Globus, višji vodja SS, sin slovenskega očeta iz Tržiča in doslej edini znani uradni vojni zločinec slovenskega rodu. Ta goreči nacist je kariero začel takoj po priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji kot dunajski gauleiter, vendar so ga Dunajčani zaradi divjaškega vedenja zatožili v Berlin, zgroženi so bili nad njegovim sovraštvom do Katoliške cerkve, saj je v Dachau poslal več duhovnikov. Globočnika je pokopala šele korupcija, zaradi katere ga je Himmler premestil v Waffen SS in poslal v poljski Lublin, kjer je postal šef policije in SS.
Večina Slovencev ne ve, da je bil prav Odilo Globočnik, Himmlerjev dolgoletni prijatelj, v letih 1938–1943 odgovoren za oddelek Reinhard, kar je šifra za nacistična taborišča smrti. Globočnik ob Rudolfu Hössu in Adolfu Eichmannu velja za enega najhujših esesovskih morilcev in zločincev. Štejejo ga za odgovornega za smrt 1,5 milijona ljudi na Poljskem, kjer je bil odgovoren za koncentracijska taborišča Majdanek, Treblinka, Sobibor in Belzec. Zelo verjetno, tako pravijo nekateri viri, se je on spomnil in Himmlerju ter Haydrichu predlagal plinske celice, v katerih so izvajali končno rešitev.
Prav Globočnik je poveljeval likvidaciji Varšavskega geta, v katerem je pred vojno živelo pol milijona Judov, kar je bila največja strnjena judovska skupnost na evropskih tleh. Bil je personificirano zlo, znan po pijančevanju, sadističnih izpadih in odkritem ropanju judovskih taboriščnikov, kar je na koncu pripeljalo do nove premestitve v rodni Trst, kjer je postal vodja SS in policije. S seboj je pripeljal skupino morilcev, ki so prej delovali v nemških in poljskih taboriščih smrti. Tržaško Rižarno so spremenili v krematorij, v kateri so morili tudi Slovence.
Je ob tem sploh kaj čutil? Verjetno nič, saj je veljal za tako brezvestnega in brutalnega esesovca, da ga je imel šef Gestapa Heinrich Müller za neobvladljivega. Bržkone ga je slovenski izvor, ki je bil nacistom dobro poznan, še podžigal pri dokazovanju pripadnosti in izvajanju končne rešitve na Poljskem. Nekateri menijo, da je bil celo hujši kot Amon Göth, razvpiti upravnik koncentracijskega taborišča Plaszov, ki ga je v Spielbergovem filmu Schindlerjev seznam imenitno upodobil Joseph Finnes. V resnici je bil še brutalnejši in predvsem je imel na vesti neprimerno več človeških življenj.
Leta 1944 se je poročil z Lore Peterschinegg, koroško nacionalistko sumljivo slovenskega priimka, 31. maja 1945 pa so ga zavezniški vojaki ujeli prav v koroških hribih, blizu Špaterjana, kjer se je skrival v gorski koči s sedmimi najbližjimi oficirji. Med zaslišanjem mu je uspelo pregrizniti kapsulo ciankalija. V nekaj trenutkih je umrl. Med lokalnim prebivalstvom je bil tako osovražen, da ga župnik ni hotel pokopati v posvečeni zemlji.
Niso bili vsi zločinci
Z mračnim likom Odila Globočnika se ukvarja 440 strani debela knjiga Hitler's Man in the East: Odilo Globocnik, ki je izšla leta 2004, napisal pa jo je Joseph Poprzeczny, avstralski zgodovinar poljskega rodu. Njen prevod v slovenščino bi bil skoraj nujen. Zgodba Odila Globočnika namreč odpira vrata k večjemu proučevanju vloge Slovencev pri vzponu tretjega rajha, kajti med tistimi, ki so v sramotnem obdobju evropske zgodovine odigrali vidno vlogo znotraj nacističnega vojnega esteblišmenta, je še nekaj slovenskih imen: general Wehrmachta Ivan Mikl, dobitnik kar štirih železnih križcev, generalpolkovnik letalstva Ivan Ježovnik, ki je bil do smrti leta 1943 celo načelnik štaba Luftwaffe, in njegov mlajši brat Gert, poznejši viceadmiral mornarice Zvezne republike Nemčije.
General Mikl je bil rojen blizu Radgone slovenskim staršem, vse življenje je posvetil vojaštvu. Med prvo svetovno vojno se je odlikoval na ruski in galicijski fronti, pozneje je bil na soški fronti. Ob razpadu monarhije je ostal lojalen Avstriji in se kot nadporočnik boril proti enotam slovenske vojske, ki ji je poveljeval general Rudolf Maister. Svoje ime je ponemčil in postal Johann Mickl. Vseeno je do smrti govoril tudi slovensko.
Ob izbruhu druge svetovne vojne je bil Mikl poveljnik 42. protitankovskega odreda 2. lahke divizije in sodeloval v napadu na Poljsko. Potem je pod poveljstvom Erwina Rommla sodeloval v napadu na Francijo, spopadih v Severni Afriki in tankovski bitki pri Kursku, kjer je bil poveljnik 11. tankovske divizije. Leta 1943 je postal generalpodpolkovnik in poveljeval 292. pehotni legionarski diviziji, ki je kot mešana hrvaško-nemška enota delovala med Kvarnerjem in Zagrebom. Naslednje leto se je spopadel z našo 14. partizansko divizijo, kar je bila žalostna reprizao dogodkov iz leta 1918, ko so se v bitki za severno mejo Slovenci borili proti Slovencem.
Štirikratni prejemnik železnega križca Ivan Mikl je bil eden najbolj pogumnih in sposobnih oficirjev Wehrmachta. Mesec pred koncem vojne je bil pri Senju ranjen v glavo v spopadu s partizani in naslednji dan umrl. O tem, da bi si kot vojak in oficir umazal roke z zločini nad civilnim prebivalstvom, ni dokazov.
Brata v vojni
Hans Jeschonnek oziroma Ivan Ježovnik in njegov brat Gert si zaslužita omembo, ker sta slovenskih korenin (njuna družina izhaja iz Savinjske doline), predvsem starejši Ivan je v nacistični vojaški hierarhiji dosegel izjemno visoki položaj, saj je bil generalpolkovnik, od leta 1939 celo načelnik generalštaba Luftwaffe, in je bil ob Hitlerju, Göringu in Keitlu edini, ki je poznal natančen datum napada na Kraljevino Jugoslavijo. O njem je v Nevidni fronti pisal tudi najslavnejši slovenski vohun Vladimir Vauhnik, in sicer v pomenljivem kontekstu. V noči na 18. avgust 1943 je Ježovnik berlinski protizračni obrambi ukazal, naj strelja na dvesto letal, ki so bila v zraku blizu mesta. Prišlo je do strahotne pomote, saj je šlo za nemške lovce. Zaradi osebne odgovornosti se je naslednji dan v Volčjem brlogu, Hitlerjevem glavnem štabu, ustrelil v glavo.
Ježovnik je veljal za izjemno lojalnega Hitlerju. Njegova biografija ima sicer tudi precejšen madež: ob neuspeli zračni bitki za Britanijo je septembra 1940 predlagal, da bi Luftwaffe silovito bombardirala gosto naseljena predmestja Londona, kar pa je Hitler zavrnil.
Njegov brat Gert Ježovnik je bil mornariški častnik in kapitan korvete, vendar je večji del vojne preživel kot predavatelj na pomorski akademiji, kariero pa je naredil šele po letu 1945, saj je postal celo viceadmiral nemške vojne mornarice. Umrl je leta 1999 in je kot upokojenec rad počitnikoval v Opatiji.
Vzhodna fronta, Normandija, Severna Afrika
V zgodbi o Slovencih znotraj Waffen SS je treba razlikovati med prostovoljci, ki so se na Štajerskem že kmalu po nemški okupaciji javili v to elitno nacistično vojaško organizacijo (kot rečeno, v veliki večini je šlo za pripadnike staronemške manjšine, ki so jih poslali na vzhodno fronto, in v glavnem so do obleganja Stalingrada tam vsi padli), prisilno mobiliziranimi, ki zavzemajo glavnino te skupine, in redkimi preostalimi »pravimi« Slovenci, ki so v Waffen SS pristali po takšnem ali drugačnem spletu okoliščin. Marsikdo se je javil, da bi rešil družino pred deportacijo, zaporom ali celo koncentracijskim taboriščem, nekaj so jih tja premestili tudi iz redne vojske. Na seznamu esesovcev pa so se znašli tudi čisto pravi prostovoljci iz Slovenije, predvsem nemškofili, avanturisti in naturalizirani Nemci, katerih slovenske korenine bodisi po očetu bodisi po materi niso igrale nobene vloge pri statusu, ki so ga uživali v nemški vojski. Nekateri še živijo.
Na enem od ljubiteljskih spletnih forumov sem našel kar obširen seznam slovenskih pripadnikov Waffen SS, za katerega je avtor zapisal, da zagotovo ni popoln, vendar je vsaj poskus, da se enkrat zbere vsa ta nesrečna imena, ki so se po lastni ali tuji krivdi znašla na napačni strani zgodovine. Berem te ponemčene priimke, Bambitsch, Dworschegg, Gornik, Gradischnig, Janusch, Kadunz, Kautschitsch, Kowatschitsch, Krischanitsch, Messaritsch … in nenadoma se pretresen zavem, da so pred menoj Bambič, Dvoršek, Gradišnik, Januš, Kadunc, Kaučič, Kovačič, Križanič, Mesarič ... Med njimi ostajajo kot slovenski osamelci imena, ki jih iz neznanega razloga niso ponemčili: Iskra, Divjak, Jamnik, Klemencic, Lupša, Muhic, Nedelko, Oplotnik, Orel, Sojer in tako naprej. Skupaj 120 priimkov, od katerih je večina že sedemdeset let mrtvih. Nekateri so bili komaj polnoletni, ko so padli. Vsi na vzhodni fronti. Zapisujem si njihove prave, slovenske priimke: Emil Povh iz Šentilja, padel 29. julija 1944. Franc Peršak iz Malečnika, padel 28. junija 1944. Johan Vidovič iz Pobrežja, padel 15. junija 1944. Anton Javšnik, padel novembra 1943 ...
Seveda bi bilo zanimivo izvedeti, kako so se kot Slovenci počutili kot del uničevalnega vojaškega stroja, ki je njihovim rojakom Slovencem v krasnem novem svetu tretjega rajha namenil iztrebljenje, preselitev oziroma asimilacijo (ponemčenje). O čem so razmišljali v peklenski zimi, ko se je obleganje Stalingrada spremenilo v vojaško katastrofo? Kam so jim misli uhajale med tankovsko bitko pri Kursku ali med zavezniško invazijo v Normandiji? Kako so se počutili daleč od svojih zelenih dolin sredi severnoafriškega peska, ko so se umikali pred prodirajočimi Britanci? Je bil kdo izmed njih v Berlinu v tistih poslednjih dneh, ko se je Hitlerjev imperij zla dokončno sesedal v pepel? Je bil med specialci, ki so pod vodstvom Otta Skorzenyja rešili Benita Mussolinija iz ujetništva v Grand Sassu, res tudi Slovenec iz okolice Maribora?
Veliko dela za zgodovinarje, ki so to poglavje naše polpretekle zgodovine do zdaj previdno puščali ob strani.
