DVORJANE – Dobro se z dobrim vrača. Tako bi lahko na kratko opisali zgodbo 66-letnega Srečka Pulka, ki je sredi letošnjega avgusta v uničujočem požaru ostal brez strehe nad glavo. Medtem ko se je na pokopališču še zadnjič poslavljal od prijatelja, mu je doma zgorel ves stanovanjski inventar. »Zunaj ni bilo videti, da bi bilo kaj narobe, šele ko sem vstopil, sem opazil katastrofo,« se spominja Srečko, ki je hiško ob stari strugi reke Drave gradil s svojimi golimi rokami. V nekaj urah je ostal brez vsega, notranjost hiše je bila povsem zoglenela, uničeno vse pohištvo, stene in tudi oblačila. Zoglenelo je tudi 2050 evrov prihrankov, ki jih je hranil za morebitne slabe čase ali za plačilo lastnega pogreba.
Nekaj dni je trajalo, da je stekla prva akcija. Tudi z našo in vašo pomočjo, dragi bralci Novic, ko smo opozorili na Srečkovo nesrečo. »Kakšen teden po požaru je prišel župan. Veliko ni mogel obljubiti, a je naročil kesone, da sem lahko začel počasi spravljati uničene stvari iz hiše. Vsak dan sem do vrha napolnil keson in počakal, da so naslednje jutro pripeljali novega, polnega pa odpeljali. Iz hiše je bilo treba odstraniti vse, tudi zidne obloge,« nam je razlagal s solzami v očeh. Srečku v življenju ni bilo postlano z rožicami. Že kot najstnik je ostal brez staršev: imel je 17 let, ko je zaradi bolezni umrla mama, deset mesecev pozneje je odšel še oče.
Vajen življenjskih udarcev se je tudi tokrat pobral: »Kmalu po požaru smo imeli družinsko srečanje. Zbrali smo se bratje, sestre, sestrične in bratranci. Tam so zbrali nekaj denarja, a padla je še bolj pomembna odločitev, da mi bodo po svojih močeh pri obnovi pomagali z delom.« Ni ostalo le pri besedah. Že nekaj dni zatem je Srečko z bratrancem na betonski plošči naredil izravnavo tal, nato mu je drug sorodnik pomagal pri obdelovanju sten. »Imel sem srečo, da je Zlatko takšen samouk in sva skupaj naredila večino gradbenih del. Stene sva oblekla v vodoodporne mavčne plošče, vgradila nove podboje in vrata. Tudi pohištvo sva sestavila,« je bil Srečko ponosen na svoje delo.
Četudi je imel nekaj ponudb, pa po požaru ni hotel zapustiti svoje hiške. S pomočjo sosedov si je v garaži, ki stoji nekaj metrov stran in je zublji niso poškodovali, uredil nadomestni dom. »Na tla smo položili nekaj starih tepihov, nanje jogi. Na sredino smo postavili dvosed, in to je bil za tri mesece moj dom. Medtem sem urejal hiško in pred zimo pobegnil iz garaže. Zadnji trenutek, saj tam ni bilo ogrevanja, skozi špranje pa je kakšen dan že močno zapihal mrzel veter,« je vesel Srečko, ki zdaj uživa v obnovljeni hiški, v kateri so majhna dnevna soba, spalnica in kopalnica.
Bralci Novic ste prek Krambergerjevega sklada pridno zbirali sredstva, na koncu se je na računu nabral tisočak. Prišel je še kako prav, saj si je Srečko z njim kupil pralni stroj in zadnje manjkajoče pohištvo, preostanek pa bo porabil za kurjavo. Dobrotnica iz Maribora mu je namreč podarila novo majhno peč na drva, ki je ni potrebovala, in z njo bo Srečko poskrbel, da mu bo toplo tudi v mrzlih zimskih mesecih. »Sploh ne vem, kako naj se ljudem zahvalim. Hvala vsem, ki so tako ali drugače pomagali,« je dejal Srečko, ki ni pričakoval, da se bodo ljudje odzvali v takšnem številu. Nadaljeval je: »Pomagali so vsi, ki so lahko. Še kmet, ki ima za mojo hišo njivo, se je po nesreči ustavil s traktorjem, izstopil in mi v roko stisnil sto evrov. Tako se je malo po malo nabralo, da smo lahko kupili material, drugo pa smo naredili z golimi rokami. Bratranec, ki je samostojni podjetnik, je poskrbel za elektriko.«
2012. je v poplavah prvič ostal brez vsega.
Njegova hiška ima staro zunanjost, a povsem novo, 21. stoletju primerno notranjost. Srečka je že drugič v petih letih doletela nesreča, prvič je moral dom povsem obnoviti leta 2012, ko sta mu močno deževje in avstrijska brezbrižnost odnesla vse, kar mu je bilo sveto. Pet dni je med zastrašujočimi poplavami pazil, da njegove hiše ne bi odnesel kak ploh. »Takrat so s tokom po Dravi pridrvela tudi po pet metrov dolga in 60 centimetrov široka debla. Držal sem se, da me ni odneslo, in jih z nogami preusmerjal mimo hiše,« se spominja tistih hudih dni med poplavami.
Ploh ga je ranil, prijatelj zdravnik mu je nogo komaj rešil. Tudi zato, ker je imel celih pet dni obute gumijaste škornje in jih po koncu poplav ni mogel sezuti, ampak so mu jih morali rezati dol. »Takrat sem ostal brez vsega. Še zadnjo žlico mi je odnesla voda. Vse, kar sem rešil, sta bila moj psiček in muca, ki sem ju skril na pokrov kuhinjske nape,« je dejal upokojenec.
