Sreča že obdavčena, zdaj
 bo obdavčena še pot do nje

LJUBLJANA – Sistem deluje uspešno, dokler večina pričakuje bogatenje. Takrat nas ne zanimata egoizem in pohlep, ki sta vgrajena v nas, v nekaterih bolj, v drugih manj, to je ja v naših genih! Z neoliberalizmom, če hočete, je gospodarstvo ob nasičenem trgu materialnih dobrin dobilo močan pospešek. In mi z njim. Bond, James Bond. Rast, gospodarska rast.

Všeč nam je bilo, priznajmo si. Na valovih konjunkture smo polzeli zmagoslavno, še pomislili nismo, da bi nas lahko kar koli ustavilo. Plače so bile primerno visoke, najemali smo kredite in jih odplačevali, trošili čez vse. A še vedeli nismo, da se pravzaprav vrtimo v začaranem krogu, nekakšni igri na srečo, drogi, ki nas je tako zasvojila in se ji nismo mogli več upreti.

Prišla je recesija in z njo streznitev. Hladna prha. Potrošniško čezmernost je bilo treba na lepem takoj prekiniti. Ni bilo lahko, zato se še danes nostalgično spominjamo tistih lepih debelih krav, marsikdo se rad spomni tudi časov socializma, ko je lahko počel, kar je hotel, se zadolževal in nikoli vrnil, imel službo, čeprav ni bilo dela. Kaj hočemo: nostalgija je najcenejše zdravilo pred kruto prihodnostjo.

Kaj pa država, kako je ukrepala naša država? Njej je bilo še težje. Zasvojenost je bila tako močna, da se ji še zdaj ne more upreti. Zdi se, da ta zasvojena hazarderka nikakor noče končati te mikavne igre na srečo. Zato je morala najprej nameniti silne milijone (za raznorazne dokapitalizacije), s čimer je podmazala skrhani finančni sistem in ga za silo spet pognala. Ampak le za silo. Na dlani je akutni problem: naša odvisnica je hudo hudo bolna.

In ko ne pomagajo več niti silni milijoni za umetno vzdrževanje sistema pri zavesti, nastopimo mi, državljanke in državljani. Ko državi preprosto ne gre več – nas je treba obdavčiti.

Nizozemske akcize

Način, kako država od svojih ljudi na najpreprostejši način vzame še kaj iz denarnice, pravimo trošarine. To so seveda že zelo stare davčne oblike, saj so jih poznale že države starega veka, preporod pa so doživele v absolutizmu. Na Nizozemskem so že v 16. stoletju tako obdavčili pivo, alkoholne pijače, sol in sladkor. Ta davek so poimenovali excijsen. Akcize so objektiven davek, ekonomisti mu pravijo tudi davek na negativne eksternalije. Trošarine na zunaj niso vidne, zato je tudi odpor do plačila tega davka manjši. Še celo nasprotujoči si keynesijanci (ekonomija mora služiti družbi) in hayekovci (ekonomija mora služiti sami sebi in ne politiki) se združijo na točki trošarin. Pa čeprav niso najbolj pravične: oseba z nižjim dohodkom plača relativno vselej več davka kot tista z višjim.

Zgolj za informacijo: tudi letos bo v državno blagajno zaradi trošarin pljusknilo pomembnih 1,4 milijarde evrov. Okoli 900 milijonov od energentov in električne energije, 100 milijonov od alkoholnih pijač in 400 milijonov od tobačnih izdelkov.

A kot rečeno: ko državi ne gre, ko sistem boleha in tako kot naš diha le še na škrge, si je treba izmisliti še katero novo obdavčitev. Nekaj je povsem smelih, recimo davek na nezdravo hrano oziroma sladke pijače. Z njim kani Janez Šušteršič, finančni minister v odstopu, iztržiti novih 15–20 milijonov evrov.

Ko je vlada prišla na dan s predlogom o zvišanju spodnje stopnje DDV na časopise in revije, na frizerske storitve ter na hrano za hišne živali, čiščenje oken in zasebnih gospodinjstev, na storitve javne higiene, uporabo športnih objektov, dobavo lončnic, sadik in rezanega cvetja, je javnost domala znorela. Šušteršič je umaknil ta predlog novele zakona in dejal: »Namesto dviga DDV se bodo zvišale trošarine.« Od zvišanja trošarin (za en cent) si vlada obeta približno 56 milijonov evrov dodatnih proračunskih prilivov.

Davek na srečo

To pa še ni vse. Finančno ministrstvo v odhajanju, menda se v takšnem, premikajočem se položaju sprejme največ spornih odločitev, je na vlado naslovilo še osnutek zakona o posebnem prometnem davku na loterijske srečke. Namesto želenega dviga DDV. »Vlada je srečo že obdavčila, zdaj predlagamo še obdavčitev poti do te sreče,« se je na tiskovni konferenci nasmehnil Janez Šušteršič.

Res je, če imate srečo in na lotu na primer zadenete več kot 300 evrov, vas država že zdaj obdavči s 15-odstotno davčno stopnjo. Zdaj vas bo udarila še za dodatnih 10 odstotkov, s čimer bo nabrala okoli 20 dodatnih milijonov evrov. Šušteršič je ob slovesu priznal: »V življenju je pač tako. Če nam ne gre posebno dobro, postane pot do sreče dražja!«

Postati trošarina

Saj se še spomnite: ko državi ne gre nič od rok – nas je treba obdavčiti! To so vedeli že stari Nizozemci, ko so jim v 16. stoletju uvedli akcize, to predobro vemo tudi mi. Država se je že zdavnaj zapletla v to mikavno igro na srečo, ta začarani krog, iz katerega ne more in ne želi iti. Zasvojenost je premočna, denarja pa je vselej premalo.

Kar pa naših bralk in bralcev seveda ne zanima. »Že tako ali tako je deset vloženih evrov pri lotu skoraj stoodstotno izgubljenih!« je bil nekdo besen ob omembi tega davka.

»Ali ta minister res verjame, da bodo ljudje sploh še igrali?!« se je jezil nekdo drug. Nakar sta sklenila: »Ja, nič, bomo šli pa v tujino po bencin, tobak in … srečo.«

Mi svetujemo naslednje: po srečo nikar ne hodite s pločevinko alkoholne ali sladke pijače. Še manj s cigareto v ustih. Rotimo vas, sreče nikar ne iščite z volanom. V nasprotnem boste postali trošarina; vaša sreča pa zaslužek vaše države.