Srce Slovenije povezuje spretne roke

Kot vse kaže, stare obrti in izdelki številnih rokodelcev še ne bodo tako hitro izumrli. Minulo soboto so se ob jesenskem sejmu v Dolskem srečali rokodelci Srca Slovenije. Na tem območju danes živi in ustvarja blizu 400 ljudi. Z Mrežo rokodelcev se še posebno trudijo za njihovo povezovanje. »To povezovanje rokodelcem odpira nova obzorja delovanja,« pove Aleksandra Gradišek, direktorica Razvojnega centra Srca Slovenije. »Odpiranje njihovih delavnic za obiskovalce pomeni zbujanje zanimanja in prenašanje znanj, a prinaša tudi nov ritem dogajanja v lokalnem okolju ter nove privlačne vsebine za obiskovalce in turiste.«

Med temi je tudi Barbara Vrtačnik, ki živi v Spodnji Slivni blizu Vač, torej čisto blizu geometričnega središča Slovenije. »Ukvarjam se z izdelavo okrasne in gospodinjske keramike,« je povedala Barbara, ki se je prvič predstavila na sejmu. »Od nekdaj sem imela rada stik z zemljo, sploh pa z glino. Moja pot se je začela pred štirimi leti, ko sem opravila nekaj tečajev, in šele zdaj sem začela nabirati izkušnje. Imam vzpone in padce, toda pri svojem delu zelo uživam. Ljudje, ki bi želeli podrobneje spoznati moje delo in si ogledati izdelke, me lahko obiščejo na domu v Spodnji Slivni, kjer imam svojo delavnico. Ne delam na veliko oziroma serijsko, saj so moji izdelki butični. Kaj vse delam? Na primer krožnik z odtisnjeno čipko. To je bilo delo moje pokojne mame. Odločila sem se, da bo njeno delo živelo naprej v mojem izdelku. Všeč so mi različni ornamenti, rada tudi poslikavam. Tu so še milniki, solnice ali sladkornice, sklede, krožniki in podobno.«

Branka Bizjan je predsednica Rokodelcev Moravške doline, ki jih pogosto srečujemo na različnih prireditvah in sejmih. »Moravški rokodelci delujemo že 18 let, s Srcem Slovenije pa smo začeli sodelovati ob njihovem nastanku,« pravi Bizjanova. »Na njihovih predstavitvah so prikazovali naše rokodelske spretnosti, znanje ter stare in novejše obrti. Rokodelci Moravške doline znamo napraviti popolnoma vse, kar se je nekoč delalo in kar se dela še danes. Znamo narediti zapravljivčka, hišo, kozolec, lestenec za cerkev, kelihe, pletenine, kvačkarije, prte, rože iz krep papirja, nakit in tako naprej.« Moravški rokodelci so pred dvema letoma izdali lično in lepo urejeno knjigo o svojem delu. »Zelo smo ponosni na to knjigo, v kateri sta predstavljeni rokodelska dediščina in sedanja ustvarjalnost moravških rokodelk in rokodelcev,« pravi gospa Branka. »V knjigi so opisani rokodelci, hkrati pa je to priročnik s slikami in opisi našega dela. Pravkar se pripravljamo na razstavo rož iz krep papirja, ki bo v Slovenskem etnografskem muzeju, za katero smo pripravile kar lepo število izdelkov. Položaj rokodelcev pri nas? Gre za izrazito mačehovski odnos države. Novim ministrom, ki so šele začeli delati, želimo predstaviti, kako bi spremenili zakonodajo na tem področju. Drugje, na Madžarskem na primer, imajo rokodelci status umetnika. Obdavčeni niso, vsako leto jih izberejo nekaj in jih celo finančno nagradijo, da se še sploh ukvarjajo s tem, nas pa nenehno nadzirajo inšpektorji.«

Barbara Dacar je doma v Srcu Slovenije, točneje v Šmartnem pri Litiji. Ukvarja se z izdelavo nakita in okrasne keramike. »Uporabljam raznovrstne materiale in barve, ki se prelijejo v neponovljivo harmonično celoto,« pravi oblikovalka unikatnega nakita. »Pri ustvarjanju v ateljeju se prepuščam trenutnim in spontanim navdihom. Kolekcije nakita so si enotne po svoji veliki pestrosti. V dosedanjem opusu svojega dela sem ročno izdelala ogrlice, prstane, zapestnice, tudi lasne sponke, pa ljubke okvirje za sliko ali zrcalce … Nekaj posebnega je embalaža, ki ji posvečam posebno pozornost. Lahko bi posredno govorila o celostnem pristopu ustvarjanja – tako k oblikovanju kakor tudi ponudbi. Ustvarjam v glini in izdelujem različne okrasne predmete z zanimivimi napisi, ki spadajo v vsak dom.«

Radovan Pajić iz Litije je upokojeni strojni tehnik, ki se ukvarja s pletarstvom. »Nadaljujem tastovo tradicijo, ki je Belokranjec,« pove Pajić, sicer doma iz Vojvodine in poročen z Belokranjko Vlasto. »Pletarstvo je že dolgoletna tradicija ženine družine, zato sem se še sam začel ukvarjati s tem. Pravzaprav so za to krive gobe. Tast je delal zelo velike košare, ki pa so bile pri nabiranju gob v gozdu zelo nerodne. Zato sem začel delati manjše. Pletarstvo žal izumira, občasno pa te obrti učim otroke s posebnimi potrebami. Škoda bi bilo, da bi zamrla. Mladi tega dela sploh ne poznajo več. Pri pletarstvu uporabljam samo leskovino, ki se rada cepi. Tako dobimo dolge in ozke trakove, ki jim pravimo vitre. Napravim jih z navadnim nožem, nato pa šop viter zavijem v klobčič in jih eno uro kuham v vodi. Tanin, ki se sprosti, namreč zaščiti les. Te vitre so močnejše in odpornejše. Če se košara zmoči, jo samo obesimo na zrak in posušimo. Včasih so jih uporabljali za pobiranje krompirja in sadja, za nabiranje gob, v glavnem pa za zelenjavo z vrta.«