LJUBLJANA – Privilegirani kredit frankfurtske podružnice NLB zagrebškemu podjetju Modestus, katerega direktor je Krešimir Milanović, brat hrvaškega premierja, ni edina dvomljiva naložba LHB Internationale Handelsbank AG. Po podatkih hrvaških trgovskih sodišč so poplačilo nekaterih kreditov dosegli šele z izvršbo, a kot kaže, pri terjatvenih postopkih veljajo dvojna merila. Brat hrvaškega premierja je osebno potrdil, da je njegov projekt, za katerega je prejel 3,2 milijona evrov kredita, zašel v težave, saj mu mesto Dubrovnik ni izdalo gradbenega dovoljenja. Poraja se vprašanje: koliko kreditov je sploh mogoče odobriti z zaupanjem, koliko je varnih? Visoki denarni zneski so običajno namenjeni gradbenim projektom, in to največkrat tistim, ki še nimajo gradbenega dovoljenja. Denimo posel z razkošnimi vilami blizu Splita, Rajski vrtovi, ki ga je ravno tako kreditiral LHB, je bil že večkrat na dražbi, kajti nihče še ni pokazal zanimanja za nesmiseln stanovanjski projekt z večmilijonskimi dolgovi.
Najbogatejša hrvaška vdova
Eden glavnih akterjev te afere je Splitčan Jakša Mrčela, mož hrvaške drsalke Idore Hegel, proti kateremu že poteka sodni proces. Zanimivo, v splitskem podjetju Vile Rudine, katere solastnik je Mrčela, se kot solastnica pojavlja tudi Sanja Duggan, zdajšnje dekle Igorja Maksimiljanovića, ki je omenjen tudi v aferi NLB ob bratu hrvaškega premierja. Dugganova je nekoč slovela kot najbogatejša hrvaška vdova, potem ko je po nekaj letih zakona ostala brez moža, premožnega Američana Demiana Duggana. Pozneje se je zbližala s hrvaškim jetsetterjem Franetom Barbierijem, s katerim ima tudi sina, Barbieri pa je ravno tako solastnik v Vilah Rudine, s katerimi je prek kredita LHB iz Frankfurta povezana zagrebška podružnica LHB Trade.
Frankfurtski LHB je decembra 2012 proti Franetu Barbieriju sprožil izvršbo prek občinskega sodišča v Zagrebu, čeprav sta kredit koristila tudi Dugganova in Mrčela, a proti njima ni sprožen ta postopek – morda zato ker je Sanjin zdajšnji izbranec poslovni partner premierjevega brata v Modestusu? Direktorja zagrebške članice skupine NLB, LHB Trade, sta Erwin Enver Kumalić in Karl Heinz Truskaller. Oba sta nekoč delala pri banki Hypo Alpe-Adria na Hrvaškem, Truskaller je bil celo direktor hrvaške Hypo banke. V nadzornem svetu LHB Trade je predsednik Borut Stanič, namestnik Matjaž Jevnišek, člani pa Bojan Slapnik, Zlatko Sraka in Zagrebčanka Helena Kekez.
Navskrižje interesov
Zanimiv je predvsem Sraka, lastnik ljubljanskega Energoplana, čigar ime je znano iz afere Grep v Stožicah z ljubljanskim županom. Namreč, Sraka je na Hrvaškem ustanovil istoimensko hčerinsko družbo ljubljanskega Energoplana in še vrsto drugih podjetij. Hrvaški Energoplan in povezane družbe imajo kredite pri LHB, tako da se je Sraka očitno znašel v navzkrižju interesov. Kot član nadzornega sveta LHB je gotovo vedel za tvegane večmilijonske kredite, ki so jih dodelili njegovim zasebnim hrvaškim podjetjem! Sicer pa je na Hrvaškem začel poslovati že 2000., ko je ljubljanski Energoplan ustanovil podružnico v Umagu, zastopnik pa je postal Zagrebčan Stanko Sraka. Februarja 2001 je ustanovil tudi hčerinsko družbo ljubljanskega Energoplana. Od 2003. je njegov Energoplan posloval na naslovu zagrebškega Mercatorja, šele 2006. je zamenjal zagrebški sedež. Avgusta 2003 je Sraka prevzel družbo Alberi iz istrskega Grožnjana od Italijana Franca Alberija, in to prek ljubljanskega Energoplana. Tej družbi je spremenil ime v Energoplan Golf in prek nje načrtoval gradnjo golfskega igrišča z naseljem v Istri. V Energoplan Golfu je postal tudi direktor. Zdajšnji lastnik družbe je zagrebški Energoplan, ki je septembra 2011 zamenjal ustanovitelja. Sraka je prek Energoplan Golfa 2007. prevzel tudi umaško družbo Immobiliare Universo od ljubljanske družbe Levant oziroma Ljubljančana Roberta Širnika, ime pa ji je spremenil v Silboris. Širnikovo ime je znano iz zgodbe o prevzemu letovišča Pineta s 40.000 kvadratnimi metri, zanimivo, Zlatko in njegova žena pa sta se znašla v kontekstu večje afere v Umagu. Tudi tu se pojavlja priimek Milanović, točneje nekdanji predsednik županijskega sodišča v Pulju Ivan Milanović. V tej zgodbi gre za privlačno zemljišče ob obali, ki pa je z nezakonitim mešetarjenjem prek čudežnih prepisov prešlo z nekdanjega državnega podjetja OOUR Vinogradarstvo Umag v zasebno lastništvo. Na seznamu sta se znašla tudi zakonca Sraka, pa še istrski direktor v Energoplan Golfu Luka Levaj. Primer je dobil pravni epilog, ni pa znano, ali sta se ljubljanski podjetnik in žena nazadnje le vknjižila na sporno parcelo v prvi vrsti ob morju ali ne.
Srakovo poslovanje prek Energoplana, povezanih družb in LHB na Hrvaškem je sprva cvetelo, kar potrjuje tudi temeljni kapital: februarja 2007 se je ta z 20.000 kun povečal na 5,756.000, in sicer z naslova zadržanega dobička. Člani družbe so 16. julija 2009 temeljni kapital, ravno tako z zadržanim dobičkom, povečali na 11,286.000 kun. Energoplan je 2007. ustanovil tudi splitsko gradbeno podjetje Jadrantrans Novi, istega leta pa je prevzel še družbo Međimurski graditeljski grozd s sedežem v Čakovcu. Junija 2009 je Energoplan na Hrvaškem ustanovil Energoplan nepremičnine, ki se zdaj imenujejo Nekretnine Split (prek njih je potekala tudi gradnja Bauhausa v Splitu). V tej družbi je bil temeljni kapital celo blizu 30,000.000 kun! Zdajšnja ustanovitelja zagrebškega Energoplana sta ljubljanska družba in Zlatko Sraka osebno, solastniki ljubljanskega Energoplana, gradbenega podjetja, pa so Grep, Nova RE in IEDC Bled. Ustanovitelji Grepa so ob Energoplanu še MTK Immobilienentwicklung GMBH, Supernova Holding Gmbh in SN-MTK Projektentwicklung Gmbh.
Menjavanje lastništva
Na primeru Hrvaške ni težko ugotoviti, da je bila pogosta menjava ustanoviteljev namenjena zakrivanju sledov kapitala in lastništva. Če pogledamo finančna poročila Energoplana in povezane družbe na Hrvaškem, je zgodba jasnejša. Na primer, za leto 2011 je Srakov Energoplan navedel prek 48 milijonov kun kredita. Od tega je dolgoročni kredit Energoplana pri Novi Ljubljanski banki 5,3 milijona evrov, frankfurtski LHB pa mu je odobril 830.000 evrov. Kratkotrajni kredit, prek 4,2 milijona evrov, je izdala Abanka, dobrih 35.000 evrov pa Unicredit Leasing Croatia. Isto finančno poročilo kaže, da je Energoplan kreditiral tudi povezane družbe na Hrvaškem: Energoplan Golf blizu 6,5 milijona kun, Silboris prek 10 milijonov, umaško podružnico pa za skromnih 30.000 kun. Materialno premoženje Energoplan Golfa za 2011. je prikazano v vrednosti več kot 22 milijonov kun. Za isto leto znašajo kratkoročne obveznosti v vrednosti prek 14 milijonov kun, obveznosti po kreditih pa blizu 17,5 milijona kun.
Če upoštevamo krizo na gradbenem področju in stagnacijo Energoplanovih golfskih projektov v Istri, je jasno, da so navedeni krediti več kot tvegani. Postavlja se tudi vprašanje, ali bi Sraki sploh odobrili večmilijonske kredite NLB za hrvaške projekte, če v zagrebški članici NLB ne bi sedel na položaju člana nadzornega sveta. Po drugi strani, glede na to, da nenehno prihajajo na dan sporne zgodbe o dvomljivih kreditih LHB na Hrvaškem, pa bi se lahko vprašali, ali bi moral nadzorni svet zagrebškega LHB Trada bedeti nad podeljevanjem kreditov frankfurtskega LHB: namreč, zgodilo se je že, da je neki hrvaški podjetnik večmilijonski kredit namenil nakupu razkošne vile na Beverly Hillsu, vredne več kot pet milijonov dolarjev, kredita pa ni odplačal. O drugih dvomljivih kreditnih poslih LHB in privilegiranih hrvaških podjetjih pa v prihodnjih številkah.
