LJUBLJANA – Slovenske novice so začele izhajati maja 1991, septembra tisto leto pa so ob ledeniku Similaun na meji med Italijo in Avstrijo nad tirolsko alpsko dolino Ötztal skozi nekoliko odtajano vrhnjo plast v ledu ugledali globoko zamrznjenega človeka. Prvozagledniki so vsi po vrsti menili, da gre za ponesrečenega planinca, ki je pa morda umrl že pred več leti. Preiskave so kmalu razkrile, da je v ledeni oklep vkovan resnično že zelo dolgo – približno 5300 let. Prav po zaslugi ledu je moško truplo iz bronaste dobe ostalo izjemno dobro ohranjeno. Ljubkovalno so ga – po dolini, kamor je bil najbrž namenjen, pa ni tja nikoli dospel – poimenovali Ötzi. Mumija je bila izjemno dragoceno odkritje tudi za znanstvenike.
V smrtni grozi
Kmalu potem, ko se je Ötzi znašel v središču medijskih žarometov, se je začela spletati – kaj čudna, že prav bizarna – zgodba o tem, kdo ga je našel. Da so Ötzija zagledali prvi, so namreč trdili štirje ljudje: Švicarka Sandra Nemeth iz Züricha, Slovenka Magdalena Mohar Jarc in nemška zakonca Helmut in Erika Simon iz Nürnberga. Slednja sta za najdbo sodno zahtevala nagrado in jo tudi dobila. Slovenka, ki nagrade niti ni iskala niti z zaslugami za najdbo Ötzija silila v ospredje, je ob zahtevi Simonovih dejala le, da ji gre ob njunem ravnanju na bruhanje. Njuno početje se ji je namreč zdelo tako zelo ogabno. Nemca sta za najdbo zahtevala 220.000 evrov, na koncu jima je sodišče priznalo nagrado v znesku 150.000 evrov. Ker je Helmut že umrl, je nagrada v celoti pripadla tedaj 71-letni Eriki.
Ötzijevo truplo so jeseni 1991 z gore najprej prenesli na avstrijsko stran. Z natančnim preverjanjem meje so nato ugotovili, da pa je ležal nekaj metrov na italijanski strani. Zato ga je Italija zahtevala zase ter tudi dobila. V muzeju v Boznu, italijansko Bolzanu, na Južnem Tirolskem, mumijo razstavljajo v posebni ledeni sobi, medtem ko se pred njo vijejo dolge vrste obiskovalcev. Ötzi torej prinaša denarce.
Ötzijevo prekletstvo S skrivnostjo imamo opraviti, ko nam za zadovoljivo razlago zmanjka zanesljivih podatkov – kar velja tudi za tako imenovano Ötzijevo prekletstvo. Je nekakšen nasledek starejšega Tutankamonovega prekletstva. V obeh primerih gre za to, da pri smrti ljudi, ki je bila tesneje povezana s truplom mrtvega, iščemo neko skrivno usodnost. Med ljudmi, ki so bili povezani z Ötzijem, je v prometni nesreči med potjo na seminar, kjer naj bi predstavil prav svoje izsledke o njem, umrl 64-letni patolog forenzik dr. Rainer Henn z univerze v Innsbrucku. Med plezanjem je nato plaz odnesel gorskega vodnika, 52-letnega Kurta Fritza, ki je sicer sodeloval pri Ötzijevem transportu z gore. Za možganskim tumorjem je umrl 47-letni Rainer Hölz, avtor dokumentarnega filma o Ötziju. Med hribolazenjem je bil pogrešen 69-letni Helmut Simon – ta, ki se je z ženo razglasil za Ötzijevega najditelja. Osmi dan iskanja so ga našli, med hojo po neoznačeni poti je zdrsnil 300 metrov globoko. Le nekaj ur po Simonovem pogrebu je za srčno kapjo umrl 45-letni Dieter Warnecke, ki je vodil iskalno akcijo za Simonom. Umrl je tudi 66-letni Konrad Spindler, ki je vodil skupino, ki je v Innsbrucku proučevala Ötzija. Za nenavadno okužbo, ki naj bi bila povezana s preiskavami krvi na Ötzijevi puščici, je umrl 63-letni molekularni arheolog dr. Tom Loy. |
Ob petnajstletnici odkritja je Mohar Jarčeva za Slovenske novice ponovila, da je boj za denarno nagrado nikoli ni zanimal. Vztrajala pa je, da je prava najditeljica le ona sama in nihče drug. Zato: »Vse, kar se dogaja okoli Ötzija, je vrhunec nesramnosti in lakomnosti.« Je pa njenemu odkritju, nam je povedala Magdalena, botrovalo naključje: »Pri ledeniku Similaun smo 19. septembra 1991 z ekipo iz Zagreba snemali gradivo za neko avtomobilsko reklamo. Mraz je bil oster, in ker sem bila po pljučni operaciji, se nisem počutila najbolje. Medtem ko so drugi prosti čas med snemanji izkoristili za smučanje, sem sama stopila le malo naokoli. Naenkrat se mi je sneg pod nogami vdrl, zdrsnila sem v večmetrsko razpoko. Seveda sem se ob nepričakovanem padcu silno prestrašila. Še v smrtni grozi sem, medtem ko sem se pobirala, v ledu zagledala truplo.«
Prefrigani fotograf
V tistem slišim, da me zgoraj kličeta hči in vnukinja, ki sta bili tudi z našo ekipo tam. Lezla sem iz globeli, še zdaj imam v kosteh tisti mraz. Odpravila sem se v kočo, da bi se pogrela, in tam povedala o videnem truplu. Sem pa nekako nagonsko čutila, da gre več kot za običajnega mrtveca, da gre za nekaj bolj pomembnega. Med gosti v koči je bil slavni Reinhold Messner, ki lahko priča, da je vse, kar govorim, res. Tam je bil tudi Helmut Simon. Nekje iz ozadja me je vprašal, koliko korakov od mejnega kamna leži ta najdba. Precej natančno sem mu povedala. Nato je pohitel tja tako hitro, da mu nisem mogla slediti v korak, ampak sem, obuta v za tiste razmere ne najbolj primerne čevlje, zaostajala. Trikrat je pritisnil na sprožilec fotoaparata, preslišal pa mojo prošnjo, da posname tudi mene. Kot kaže, je že tedaj pomislil na nagrado in z opustitvijo mojega fotografiranja na kraju samem že začel boj zanjo.«
Zatrdila je: »Vsi, ki so se pozneje razglašali za najditelje, so samo šli po mojih stopinjah.«
Ko so mumijo z medijskim pompom prenesli v Innsbruck, so sklicali novinarsko konferenco. Udeležila se je je tudi Magdalena, in sicer kot tista, ki jo je prva zagledala: »Na novinarsko vprašanje, komu menim, da pripada Ötzi, sem rekla, da vsem alpskim narodom. Mednje spadamo tudi Slovenci. Bilo pa mi je nepredstavljivo, da bi si Ötzija kdo lastil. Seveda tudi jaz ne. Če mi kot najditeljici kaj pripada, sem takrat rekla in še vedno stojim za tem, naj bo le to, da imajo slovenski študentje do njega prost dostop in ogled.«
Ötzija si, po Magdaleninem, ne bi smel nihče lastiti, saj je darilo narave.
Povedala je še, da je Helmuta, ko je začel razglašati laž o odkritju, povabila na pogovor, a ga je odklonil.
Ko smo minule dni Magdaleno vztrajno klicali po telefonu, je ta zvonil v prazno. Pa smo šli pogledat na Tacensko pod Šmarno goro, kjer je sicer že dolga leta živela sama. Tudi na zvonec pri vhodu se ni nihče odzval. Sosedje so povedali, da je gospo Majdo, kot so jo klicali, pred dvema mesecema doma zadela srčna kap. Z rešilcem so jo odpeljali v klinični center, a je niso mogli več rešiti.
